Pro igra - je metoda poučevanja primerna tudi za delo z otroci z disleksijo in specifičnimi učnimi težavami.

 

Pro igra - ali drugače še metoda motoričnega in dinamičnega uvida, je najprej nastala kot metoda poučevanja kitare, kasneje pa se je pokazalo, da je zelo učinkovita tudi pri delu z otroci z disleksijo in specifičnimi učnimi težavami, ki se pojavljajo v procesu inštrumentalne edukacije. S tega vidika je pionir na inštrumentalnem področju, saj tovrstnih znanj pri nas v tej obliki nimamo. Zakaj je temu tako?

Pedagoški vidik izobraževanja učiteljev glasbenih šol je precej zanemarjen, predvsem se v ospredje postavljajo inštrumentalne veščine učiteljev. Potrebe po pedagoških znanjih pa so vedno bolj očitne. Zakaj?

Citiram: http://rei.pef.um.si/images/Izdaje_revije/2017/4/REI_10_4_cl_5.pdf, str.403

Jørgensen (2000) ugotavlja, da pri inštrumentalnem pouku tako nekdaj kot še danes med učiteljem in učencem prevladuje odnos mojster vajenec, najpogostejši način učenja pa je imitacija. Sprašuje se, kolikšna je možnost, da v tem odnosu učenec razvije lastno neodvisnost in iniciativnost pri učenju. S. Hallam (2006) izpostavlja, da inštrumentalno poučevanje temelji na prenašanju znanja od učitelja na učenca, torej na transmisivni obliki poučevanja; pri tem je komunikacija pretežno usmerjena od učitelja k učencu in le redko obratno. Ugotavlja tudi, da na poučevanje vplivata tako učiteljeva filozofska naravnanost kot njegova prepričanja o poučevanju. Izpostavi, da se premalo pozornosti namenja olajševanju učenja, čeprav je to poglavitnega pomena za razvoj glasbene ustvarjalnosti.

RAVNO SLEDNJE POUČEVANJE IN SVETOVANJE PO METODI PRO IGRA TO OMOGOČA.

Ta raziskava je potrdila, da je v  glasbenih šolah prevladujoča metoda poučevanja po principu vajenca in mojstra. Kdorkoli je obiskoval glasbeno šolo se spomni, da je pouk zgledal največkrat takole. Dobil si učbenik, ali več učbenikov, in že takoj prvo uro ti je učitelj nekaj iz teh učbenikov zaigral, in to si imel potem za domačo nalogo.

Kako vaditi? Največkrat so navodila skopa, ponavljaj vrstico za vrstico, kot pri učenju neke pesmice, ali 10 krat ponovi vsak takt posebej, več od tega nisem šlišala od otrok, ki sem jih učila v različnih glasbenih šolah, kjer sem nadomeščala učitelje. Največkrat je bil v pomoč samo metronom, nekih drugih navodil ni bilo. Učenci niso znali odgovoriti, ne glede na leto izobraževanja, kaj je doba, kaj je fraza, niso poznali zgradbe lestvic ali da bi jih razumeli. Velikokrat se spomni, da sem tudi sama v začetku se izogibala učenja teorije, češ, da se bodo to učili otroci pri teoriji glasbe. Sčasoma pa sem ugotovila, da je za razumevanje glasbene teorije odgovoren predvsem učitelje na inštrumentu. Zato sem prišla tudi do sklepa, da je predmet teorije glasben kot ga danes v glasbenih šolah poznamo, nepotreben.

Takšna praksa poučevanja je še vedno v glasbenih šolah. Učiteljem so sicer namenjeni različni seminarji kot del izobraževanja, so motivirani, ker dobijo točke napredovanja, ampak po mojih izkušnjah, tem seminarjem primanjkuje ustreznih vsebin, predvsem iz prakse.Takšno obliko pouka imamo v glasbenih šolah še vedno. Tako sta obe generaciji starši in otroci navajeni, da tako mora biti. Temu pravi prof. Ana Kranjc v svojem video posnetku linearno poučevanje. https://www.facebook.com/disleksijainstitut/videos/354731825357547

 

DISLEKSIJA ZAHTEVA DRUGAČEN PRISTOP UČITELJA DO UČENCA, DRUGE STRATEGIJE POUČEVANJA, OBLIKE IN METODE DELA, REZULTAT TEGA DELA PA JE LAHKO POVSEM ENAK. ZATO JE ZMOTNO PREPRIČANJE, DA OTROK Z DISLEKSIJO NE MORE DOSEČI V GLASBENI ŠOLI ISTIH STANDARDOV ZNANJA, KI JIH LAHKO DOSEŽE OTROK BREZ NJE. Da pa se to zgodi, bi bilo potrebno spremeniti proces poučevana. Sama sem oblikovala določene principe, didaktična načela, ki bi lahko veljala ne samo za dislektike, pač pa tudi vse otroke, vpisane v glasbene šole. Še posebno pa veljajo za otroke s posebnimi potrebami, otroke z disleksijo, avtizmom, ADHD itd.

Sama že vrsto let opozarjam na sistemske nepravilnosti v glasbenem šolstvu, zato sem še toliko bolj vesela, da je končno objavljen študija na to temo:

file:///C:/Users/Uporabnik/Documents/izobra%C5%BEevanje/glasbeno%20%C5%A1olstvo%20in%20disleksija%20metoda%20Tomatis.pdf

K. Zadnik: Učinki metode Tomatis na glasbeno učenje šolskih otrok 267december 2019

Študija DOKAZUJE, citiram:

1. Primerjalna analiza zakonske urejenosti obravnavane skupine učencev med izobraževanjem v osnovni in glasbeni šoli kaže, da Zakon o glasbenih šolah (2000, 2006) ne opredeljuje in ne obravnava učencev s posebnimi potrebami.

2. Delujoči učitelji javnih glasbenih šol vse pogosteje opozarjajo – v neformalnih pogovorih ali na strokovnih srečanjih študijskih skupin Zavoda RS za šolstvo – na potrebe po dodatnih in stalnih strokovnih izobraževanjih za to področje.

Žalostno mi je to prebrat ob dejstvu, da imam že od leta 2004 opravljen strokovni izpit s področja učnih težav in med drugim sem že takrat opozarjala na tovrstne probleme v glasbenih šolah, pa vodstvo ni imelo posluha za moje ideje, niti za upoštevanje smernic pri delu, ki jih v tem strokovnem delu v svoji raziskovalni nalogi navajam.

3. Ugotovili so prisotnost motenj pri otrocih v glasbenih šolah,  da se učitelji najpogosteje srečujejo z motnjo disleksije (27 %), z motnjo dispraksije in disgrafije (14 %)ter motnjo diskalkulije (10 %).Učitelji so poročali tudi o delu z učenci z motnjami na področju pozornosti in hiperaktivnosti (28 %), ki sicer ne sodijo v skupino specifičnih učnih težav.

Na žalost so te podatke dobili na podlagi anketnega vprašanja učiteljev nauka o glasbi, oziroma teorije glasbe, sama pa vem, da se število odločb o prilagoditvah zaradi vseh teh motenj iz leta v leto povečuje, in da starši o tem radi zamolčijo, saj se bojijo, da v nasprotnem primeru njihovi otroci ne bi bili sprejeti v glasbeno šolo. Na sprejemnih preizkusih se te motnje namreč ne odkrijejo.

4. Dobljeni odgovori v tej anketi so pokazali, da učitelji niso seznanjeni s terminološko diferenciacijo na področju posebnih potreb in da pogosto pod specifične učne težave uvrščajo tudi druge motnje, kar pomeni, da jim manjka znanja s tega področja.

Učiteljem v osnovnih šolah so v pomoč svetovalne službe, glasbene šole jih odklanjajo, učitelji pa neradi priznavajo, da čemu niso kos, oziroma da česa ne znajo.

5. Če glasbene šole vpisujejo te otroke, bi morale zanje tudi poskrbeti, kar pa se pogosto ne zgodi. Četudi se učitelj trudi, a nima ustreznega znanja, rezultatov ne bo. Starši otrok z dislesksijo celo naivno pričakujejo, da jim bo obisk glasbene šole zagotovil nekakšno terapijo za otroka, kar je zmotno prepričanje, saj pogosto nimajo vpogleda, kdo od učiteljev glasbenih šol je sploh usposobljen in zna delati z otroki s posebnimi potrebami. Vem, da je teh učiteljev, mentorjev zelo malo, in šol tudi, ki bi se s temi problemi ukvarjale, zato se največkrat zgodi, da prihaja do še večjih težav in travm, saj je takšen otrok pogosto neuspešen, kar ga vodi v stisko in stres, in lahko slabo vpliva na njegovo samopodobo in soočanje s problemi v odrasli dobi.

6. Glasbene šole vpisujejo otroke s posebnimi potrebami pogosto tudi zato, ker jim primanjkuje učencev.

7. Menim, da so ti otroci v sistemu prikrajšani, kar je nedopustno. Sama si že dolgo let prizadevam, da bi bili ti otroci sprejeti, da bi bili uspešni, da bi jim bil pouk inštrumenta prijeten in da bi hodili v glasbene šole z veseljem. Žal pa opažam prej nasprotno, da so otroci prestrašeni, nezaupljivi do sebe, pogosto z napačno presojo učitelja, ki jih je poučeval na inštrumentu.

RAVNO TEM OTROKOM JE NAMENJENA TUDI METODA POUČEVANJA KITARE PRO IGRA, KJER OTROCI DOŽIVLJAJO GLASBO SPROŠČENO, KJER SE UČIJO NA NJIM NAJPRIMERNEJŠI NAČIN IN DOSEGAJO ODLIČNE REZULTATE, SAJ SO V RESNICI TALENTIRANI, IMAJO OBČUTEK ZA GLASBO IN DINAMIKO. 

POUČEVANJE KITARE JE BILO ZAME VEDNO IZZIV

anica.kralj@gmail.com

 

Glede na zapoznel razvoj kitare kot klasičnega inštrumenta pri nas, je razumljivo, da se  temu primerno razvija tudi metodika in didaktika poučevanja kitare.

Še pred dvajsetimi leti so glasbene šole zaposlovale učitelje samouke, učil je lahko vsak, ki je pokazal interes. Na ta način so šole lahko odpirale in obdržale oddeke.

Tudi sama sem se zaposlila na ta način, jaz sem rabila službo, glasbena šola pa učitelja. Vendar se je kmalu pokazalo, da bo to moje poslanstvo, kjer sem se našla.

Srednjo glasbeno šolo v Celju sem obiskovala kot absulventka in hkrati sem se na Glasbeni šoli Trbovlje tudi zaposlila. Že tretjem letniku srednje glasbene šole sem imela leta 1997 na državnem tekmovanju v 1. b kategoriji najboljšega učenca, Jureta Zdovca. Poleg njega pa še dve učenki,

Od takrat ni bilo šolskega leta, da se ne bi udeležila z učenci kakšnega državnega ali mednarodnega tekmovanja in z njim dosegala najvišje rezultate.

Moja dodana vrednost kot učiteljice kitare je bil takrat gotovo status absulventa na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem študirala pedagogiko in sociologijo, s čimer mi je bila priznana pedagoško andragoška izobrazba. Študij pa žal ravno zaradi kitare nisem takrat dokončala, pač pa kasneje, ker izrednega študija kitare ni bilo. Moje diplomsko leto, izrazita aktivnost v okviru društva učiteljev kitare, ki je privedla do presoja ustavnosti 93. člena ZOFVi na Ustavnem sodišču v Ljubljani, je odprlo vrata izrednemu študiju kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani. 

Več kot dvajset let delovnih izkušenj, iskanja najboljših rešitev za vse učence, ne samo najbolj talentirane in tekmovalce, je kmalu privedlo do specifičnega pristopa, načina poučevanja kitare. Rešitve sem iskala pri različnih domačih in svetovno priznanih pedagogikh in ustvarjalcih in jih strnila v svojo metodo, ki jo danes imenujem Metodo motoričnega in dinamičnega uvida - PRO - IGRA.

Pedagoško znanje mi je gotovo prinesla tudi diploma na Filozofski fakulteti, za katero sem prejela najvišjo oceno deset in dobila zanjo nagrado evropskega sklada Doba za najboljše diplomsko delo vseh diplom vseh družboslovnih fakultet v Sloveniji s področja pedagogike in andragogike (2003)

Leto kasneje sem naredila strokovni izpit kot svetovalna delavka na glasbeni šoli. Tema raziskovalne naloge je bila Nadarjen otrok z učnimi težavami v glasbeni šoli. Za učenko kitare, za katero so učitelji glasbe in teorije glasbe ocenili, da nima posluha, sem dodatno organizirala pouk po svoji metodi. Učenka je napredovala do stopnje, da se je lahko vpisala na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, kasneje pa je z najvišjo oceno deset diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, danes pa je profesor kitare. Brez tega strokovnega izpita ji to nebi uspelo.

Poleg formalne izobrazbe sem se izobraževala tudi neformalno. Redno sem obiskovala kitarske festivale doma (Murski festival) pa tudi v tujini - Guitar Art Festival v Beogradu.Prav tako sem z učenci ogromno tekmovala, dosegala odlične rezultate. Prisotna sem bila na glasbenih delavnicah, poletnih glasbenih šolah  ter redno obiskovala koncerte in mojstrske tečaje itd.

Delo z učenci je bilo vedno inovativno, ustvarjalno, kreativno in posebno.

Leta 2004 sem napredovala v naziv mentor, ki pa mi kljub strokovnemu izpistu in diplomski nalogi, ter številnim nagradam in odličnim rezultatom z učenci na tekmovanjih doma in v tujini ni prinesel statusa ustrezne učiteljice kitare, čeprav sem ena najboljših učiteljic kitare v Sloveniji, kar potrjuje tudi prof. Jerko Novak v svoji izjavi v podporo, da bi si pridobila pravico do zaposlitve in ureditev statusa pred petimi leti.

Citiram njegovo mnenje ob izgubi službi, za katerega mi je dovolil, da ga objavim tudi na spletni strani Šole kitare Pro igrca.

JERKO NOVAK https://sl.wikipedia.org/wiki/Jerko_Novak

Kdo od nas kitaristov pedagogov v Sloveniji ne pozna Ane Kralj? Njeni učenci so se pojavljali na vseh državnih tekmovanjih TEMSIG, na mednarodnih v Murski Soboti in Krškem ter segali po najvišjih uvrstitvah. Skratka, spadala je v krog tistih učiteljev, ki žanjejo največje uspehe. Da je Ana Kralj odlična učiteljica in boljša od marsikoga, ki ima v žepu visokošolsko diplomo, je dokazala tudi s tem, da so štirje njeni učenci nadaljevali šolanje na srednji in kasneje na visoki stopnji. Le redkim učiteljem to uspe. Očitno je Ana s svojim znanjem, ljubeznijo do glasbe in prizadevnostjo znala začarati učence, da so v glasbi in kitari spoznali svoje poslanstvo, jim posredovala trdno muzikalno in tehnično znanje, na osnovi katerega so zlahka in z velikimi uspehi nadaljevali šolanje na srednji in kasneje visoki stopnji. Pred leti sem na Glasbeni šoli Trbovlje poslušal nastop celega njenega razreda, ki so nam pripravili izjemen glasbeni dogodek na visoki ravni. Ker sem seznanjen z dejavnostmi po glasbenih šolah v Sloveniji moram povedati, da so ne le pri kitari temveč tudi pri ostalih inštrumentih redki učitelji, ki se lahko pohvalijo s tako ravnijo znanja in muzikalnega podajanja ne le pri svojih najboljših učencih.

Tako sem začela 2014 svojo samostojno pot. Dobila sem priložnosti za intenzivnejše raziskovanje in preizkušanje svoje metode tudi v drugih glasbenih šolah, javnih in zasebnih, kar mi je po petih letih omogočilo, da sem se samozaposlila v kulturi kot pedagog na specializiranem področju, s svojo metodo poučevanja in svetovanja PRO IGRA.

Skozi več kot petindvajset letno pedagoško prakso poučevanja kitare v javnem in zasebnem glasbenem šolstvu, sem razvila svojo inovativno metodo poučevanja kitare PRO IGRA -metodo motoričnega in dinamičnega uvida, GUITAR PRO PLAYING, s poudarkom na razvijanju posluha in ustvarjalnosti. Med drugim me je zanimalo, kako ustvariti nek univerzalen pristop za začetnike, ob dejstvu, da se je starostna stopnja vpisanih otrok v glasbene šole znižala, učbenika pa primernega za to populacijo nimamo. Tako sem prišla do rešitev kako z igro postaviti inštrument v roke z otrokom, kako iz njega izvabiti prvi lepi ton, kako ohranjati primerno motoriko, izvajati različne tehnične elemente, razvijati posluh, dinamiko itd. Poleg tega sem se usmerila tudi na reševanje učnih težav, na delo z otroki s posebnimi potrebami, kamor sodijo tudi slepi in slabovidni otroci ter otroci z avtizmom in disleksijo.

PRO IGRA otrokom omogoča, da optimalno razvijejo svojo motoriko, saj daje boljše rezultate v krajšem času, kot je klasični princip vadenja po metronomu, po krajših frazah itd. Metoda omogoča razumevanje glasbe, izkustveno učenje, razvija posluh za dinamiko in ritem, utrjuje različne tehnike, ki so podlaga za različne vrste kitar, za različne glasbene zvrsti. Daje prostor improvizaciji in ustvarjalnosti.

Metoda, ki sem jo razvila je vsekakor inovativna v našem slovenskem prostoru. Menim, da lahko bistveno prispeva k dvigovanju nivoja igranja tako na začetni stopnji, kot tudi kasneje na srednji in visoki, saj je ravno osnovna glasbena šola tista, ki daje temelj kasnejšemu glasbenemu izobraževanju.

Ob sodelovanju z učitelji bi bila dobro izhodišče za oblikovanje učbenika, ki bi bil primeren ravno za najmlajše otroke, stare pet šest, sedem let, oziroma začetnike.Hkrati pa daje pomembne istočnice pri reševanju problemov in težav, do katerih pri pouku prihaja, in pri delu z otroci s posebnimi potrebami.

Vsekakor je del mojega prispevka tu tudi kritičen do glasbenega šolstva, ki pa je seveda moj in oseben in ni nujno, da se z njim strinjate. Vsekakor pa kritika vedno vodi k napredku, drugačnost pa k spremembam, kar je bistveno za vsako dejavnost, da se razvija in bogati, tako na pozitivnih kot negativnih izkušnjah.

Prijetno branje.

STROKOVNI IZPIT - NADARJEN OTROK Z UČNIMI TEŽAVAMI V GLASBENI ŠOLI

Tema strokovnega izpita so bile Učne težave nadarjenih otrok v glasbeni šolikjer sem v ospredje postavila težave s  posluhom.   

 

 

Za, sicer po moji oceni nadarjeno učenko kitare, je veljalo splošno mnenje, da nima posluha, kar so v svojih anketah potrdili učiteljica nauka o glasbi, učiteljica glasbe v osnovni šoli, starši učenke in tudi učenkina samopodoba je bila v skladu s tem. 

 

Strokovni izpit je bil raziskovalna naloga, s katero sem želela ugotoviti, ali se da na posluh vplivati z določenimi tehnikami, sama sem namreč verjela, da se posluh lahko vedno razvija. 

 

Hospitirala sem pri nauku o glasbi in tudi pri pouku glasbe v osnovni šoli. Za učiteljico nauka o glasbi sem oblikovala predloge, na kak način naj delo pri pouku individualizira tako, da bo učenka čim več pridobila na posluhu. Hkrati sem pri kitari in tudi v obliki dodatnih ur oblikovala pouk tako, da sva z različnimi tehnikami in načini učenja razvijali posluh.

 

Rezultat strokovnega izpita je bil, da je bila učenka, za katero je veljalo, da nima posluha, sprejeta na takrat Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, danes Konservatorij. Prav tako je nadaljevala študij kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani in ga zaključila z najvišjo oceno deset.

 

Kljub velikemu uspehu, moj strokovni izpit ni bil znotraj ceha deležen posebne pozornosti, niti med učitelji. Še vedno namreč velja pri mnogih učiteljih, zaposlenih v javnem glasbenem prepričanje, da je posluh nekaj statičnega, kar učenci imajo ali pa nimajo.

 

Preverjanje posluha ob vpisu v osnovno glasbeno šolo pa je še vedno eden glavnih kriterijev sprejemnih preizkusov, čeprav danes vemo, da je to proces, odvisen od spodbudnega okolja (Montessory, Suzuki). Zato menim, da s tega vidika sprejemni preizkusi  na glasbenih šolah niso sprejemljivi.

 

 

Poklicna motivacija učiteljev kitare

Z diplomskim delom sem opozorila na krivice, ki so se takrat dogajale do učiteljem kitare.

Nagrada za najboljše diplomsko delo s področja pedagogike in andragogike

Podelil Evropski učni sklad Doba

ZA DIPLOMSKO DELO SEM  DOBILA NAGRADO, Skupaj z presojo ustavnosti 93. člena ZOFVI 1996 na Ustavnem sodišču v Ljubljani, sem le dosegla uvedbo izrednega študija kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

 

Utemeljitev k nagradi za najboljše diplomsko delo

Zanje leto zaposlitve na Glasbeni šoli v Trbovljah

Zadnje leto zaposlitve je tudi šola imela svoj jubilej. Video predstavlja vse zaposlene, tako sem sama predstavljena tudi že kot učiteljica citer. Ob jubilejni nagradi dvajsetih let je ravnateljica Glasbene šole Trbovlje presodila, da je študent primernejši za to zaposlitev.