ZAKAJ BLOG

anica.kralj@gmail.com

Skozi skoraj trideset letno prakso poučevanja kitare v javnem in zasebnem glasbenem šolstvu, sem razvila svojo inovativno metodo poučevanja kitare PRO IGRA -metodo motoričnega in dinamičnega uvida, s  poudarkom na razvijanju posluha in ustvarjalnosti.

Menim namreč, da je v glasbenih šolah še vedno prevladujoča metoda poučevanja metoda imitacije. Odnos med učencem in učiteljem pa je spominja na odnos mojstra in vajenca kot ugotavlja dr. Ana Pucihar v svoji desertacijski nalogi o strategijah poučevanja.

Učitelji so sicer opremljeni z znanjem, so večinoma dobri inštrumentalisti, zatakne pa se, ko želijo to znanje prenesti na učence. 

Ker učitelje kitare najbolje poznam, se bom osredotočila na te. Pri mlajših učiteljih sem opazila, da imajo težave zlasti v prvih razredih. Nimajo nekih smernic, kako učiti začetnike na najbolj učinkovit način. Učbeniki, ki obstajajo za prvi razred, so po moji oceni didaktično neustrezni.

Ugotovila sem, da se veliko učiteljev kitare še išče v tem poklicu, kakšen pristop k poučevanju kitare uporabiti pri začetnikih in kako se soočati z učnimi težavami, ki so tudi v glasbenem šolstvu v porastu.

Ko sem se pogovarjala z določenimi učitelji, so ocenili, da rabi učitelj kar deset let po končani akademiji, da se najde v tem poklicu, da postane dober učitelj, kar je po moji presoji nesprejemljivo. 

Zaradi pozne uvedbe študija kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani, še vedno nekaj učiteljev nima končanega študija. Nekateri so sicer doštudirali druge smeri študija, kot npr. jaz, ker je bil pač študij kitare učiteljem nedostopen. Glede nato menim, da so zahteve po zahtevani izobrazbi izključno končane akademije smeri kitara, pretirane in nedopustne, glede na zgodovinsko prakso. Zato tudi ne vermamem, da bo moje znanje koga konkretneje zanimalo, čeprav imam danes status samozaposlenega in mi država priznava inovativnost s področja pedagoškega dela. Koliko bo pa to zanimala stroka, je pa vprašanje. Skratka pedagoški vidik poučevanja se zdi, da je bil vedno zanemarjen, ne samo pri delu z otroci, pač pa tudi v izobraževanju učiteljev.

V zadnjih desetih letih se je  učiteljski kader precej pomladil, vendar nekega enovitega pristopa k poučevanju kitare ni.

Največkrat se do učencev zahteva redna vaja, učne težave pa se rešujejo po principu VEČ VADl in različnimi tehničnimi vajami, ki pa so za otroke in začetnike pogosto nerazumljivo napisane. 

Tudi sama sem imela kot učenka veliko težav tudi zaradi neprimernega učitelja v začetku mojega šolanja. Z gotovostjo lahko trdim, da je prenekatero mojo težavo povzročil ravno njegov nestrokovni pristop k poučevanju.

Prvo leto šolanja je za vsakega začetnika izrednega pomena, saj ob nepravilnem vodenju učitelja, učenec hitro zaide v  na napačno oziroma neprimerno prstno igro obeh rok, kar dejasko zavira kasnejši napredek.

Ker pri svojih učiteljih nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, sem že kot učenka iskala  rešitve oziroma odgovore na svoja vprašanja drugje, to je v nenehnem izobraževanju, formalnem in neformalnem, se udeležila poletnih glasbenih šol, aktivno ali pasivno, hodila na seminarje za učitelje in študente, delavnice, master classe itd. Zlasti je bil pomemben obisk neštevilnih koncertov doma in v tujini.

Skozi pedagoško prakso in formalno ter nenehno neformalno izobraževanje se je tako razvila nova metoda - Pro igra, ki daje boljše rezultate v krajšem času. Omogoča razumevanje glasbe, izkustveno učenje, razvija posluh za dinamiko in ritem, utrjuje različne tehnike, ki so podlaga za različne vrste kitar, za različne glasbene zvrsti. Daje prostor improvizaciji in ustvarjalnosti.

Na žalost je sistem glasbenega šolstva zaprt za izkušnje učiteljev, oziroma fetišizira izobrazbo kot prevladujoči kriterij, po katerem se učitelja ocenjuje. V ospredje se postavljajo kompetence vezane na obvladovanje inštrumenta, pedagoške pa so po mojem mnenju zanemarjene. To dokazujejo tudi pogoji napredovanj, vrednotenje pedagoškega dela v primerjavi s koncerti učiteljev, ki s samo pedagogiko nimajo neke bistvene povezave.

Sistem javnega glasbenih šol ne zanima kvaliteta poučevanja učiteljev, pač pa njihova formalna izobrazba. Zahteve po smeri zahtevane izobrazbe so po inštrumentih različne, nekje strogo zahtevajo končano akademijo za inštrument ki naj bi ga učitelj poučeval, drugje so pristopi do poklica širše opredeljeni. Zakaj so v praksi nastale te razlike, pri teh zahtevah je gotovo sodelovala stroka. Ampak če se vrnem nazaj v leto 1996, ko se je tudi za učitelje kitare zahtevala vosokošoska izobrazba, smer kitara, in če pomislim, da od 174 učiteljev je imelo zahtevano izobrazbo samo 22 in še med temi je bilo nekaj učiteljev s končano drugo smerjo izobrazbe. To se pravi, da je o pristopu k tem poklicu odločala manjša skupina učiteljev kitare.

Danes se zdi, da je nastala okoli izobraževanja učiteljev, industrija nekih izobraževanj, saj se predvideva, da učitelji po končani akademiji, za učiteljski poklic nimajo ustreznega znanja.

Zato v tem blogu ne morem mimo vsebin, ki so kritične, in ki nagovarajo tako stroko kot tudi širšo javnost k razmisleku o tem, ali smo pripravljeni kot družba za novitete, tudi na področju glasbenega izobraževanja.

Moj namen:

Rada bi spodbudila ožjo in širšo javnost, h kritičnemu razmisleku o tem, kakšno glasbeno šolstvo pri nas imamo in kako se le ta prilagaja spremembam in novim potrebam na področju glasbene edukacije.

Ob tem si postavljam različna vprašanja vezana na ustvarjalnost inkreativnost učencev in avtonomijo učitelja. Na ta vprašanja skušam odgovoriti na podlagi dolgoletnih  izkušnjah v javnem  in zasebnem glasbenem šolstvu.

Moj pogled na glasbeno šolstvo pri nas bogati znanje pridobljeno skozi formalno in neformalno izobraževanje. Iskanje rešitev v samem procesu poučevanja, študijev različnih pristopov do učenja kitare pri nas in v svetu.

Hkrati nagovarjam tudi stroko, da naj bo odprta za inovacije in dobre rešitve v procesu izobraževanja.

Danes se zdi, da je v center izobraževalnega sistema postavljen učitelj in njegova zaposlitev, kariera in napredovanja, ne  pa učenec, kateremu naj bi bilo šolanje namenjeno.

Sama se zavzemam za otroka in ga postavljam v samo središče izobraževalnega procesa.

Na podlagi dolgoletnih izkušenj v javnem glasbenem šolstvu kot učiteljica kitare in citer menim, da se sistem javnega glasbenega ne prilagaja dovolj izzivom novega časa na področju glasbenega izobraževanja.

Zanima me predvsem, koliko je v samem učnem procesu možnost za ustvarjalnost tako učitelja kot učenca, ali šolska edukacija izhaja iz novih potreb časa, ali in kako so se razmere v glasbenem šolstvu spremenile, ob dejstvu, da se v glasbeno šolo vpisuje vedno več otrok z učnimi težavami oziroma posebnimi potrebami.

Ali imajo učitelji primerna znanja za reševanje le teh. Koliko so se pri nas uveljavile metode, ki so v tujini že stalna praksa, in koliko je sam sistem odprt za inovativnosti učitelja,  kako se uvajajo v pouk nove učne tehnologije, novi načini reševanja problemov, nova znanja s področja inštrumentalne pedagogike.

Zavzemam se za odpravo določenih usidranih stereotipov, ki škodujejo razvoju glasbenega šolstva pri nas.

Lepo bi bilo, če bi se ponovno osredotočili na cilje in namen glasbenega šolstva pri nas. Oba sistema javni in zasebni pa bi se morala dopolnjevati.

Prav tako želim opozoriti na nesistematično reševanje učnih težav v glasbenem šolstvu. 

Oba sitema bi morala biti odprta za inovacije v didaktiki in metodiki, v uporabi sodobnih tehnologij, ter upoštevati znanja z različnih področij.

ZAKAJ OSPREDJE POSTAVLJAM INOVATIVNOST?

Inovacije nastanejo vedno tam, kjer so izkušnje, kjer se rešujejo problemi. Se pravi v učnem procesu. Izobrazba ne more dati inovacij, pač pa izkušeni učitelji.

Razvoj vsake družbe temelji na inovacijah, ki se najprej pojavijo v obliki ideje za reševanje nekega problema. Ideja pa se potem realizira skozi določen proces. Inovacije nastajajo torej tam, kjer se rešujejo problemi za doseganje boljših rezultatov. O inovacijah se v zadnjem času veliko govori v gospodarstvu, tam kjer se obrača večji kapital, in kjer so v tem smislu nove ideje donosnejše. Ampak, če si družba želi več inovatorjev, mora poskrbeti, da imajo naši otroci ustrezen način izobraževanja, ki bo spodbujal njihovo kreativno in ustvarjalno mišljenje. To pa dosežemo predvsem z otroku prijazno edukacijo, ki izhaja iz potreb otroka in njegove radovednosti, pouk pa je usmerjen v reševanje problemov in razumevanje učne snovi. Na podlagi novejših raziskav, kako glasba vpliva na razvoj možganov, inteligence pri otroku, postaja ukvarjanje z glasbo spet pomembna dejavnost naših otrok. Na to temo je napisanih kar nekaj člankov, ki jih delim v branje tudi v tem blogu. Zaradi vedno večje centralizacije v sistemu javnega glasbenega šolstva pri nas v zadnjih dvajsetih letih se lahko ponovno vprašamo, v čem je smisel našega javnega glasbenega šolstva. Zdi se, da so se spremembe odvijale predvsem v smislu birokracije, delo šol usmerjajo različni pravilniki, dejansko pa se na področju dela z otroci ni kaj bistveno spremenilo. Že desetletja praktično ostajajo isti učni načrti, metode poučevanja se niso kaj dosti spremenile. Javno šolstvo bi moralo biti po zakonu brezplačno in dostopno vsem otrokom enako. To pa pomeni brez sprejemnih preizkusov. V glasbene šole se vpisujejo otroci različnih potreb, postavlja vprašanje, koliko lahko sistem javnega glasbenega šolstva tem potrebam prilagaja. Neprilagojenost otrokovim potrebam kaže statistika izpisov med šolskim letom, le redki zaključijo nižjo stopno glasbenega izobraževanja.

Postavlja se vprašanje

1. koliko javne glasbene šole dejansko vzpodbujajo ustvarjalnost in kreativnost otrok,

2. Koliko jim pomagajo pri odpravljanju določenih učnih težav

3. Koliko zagotavljajo otrokov zdrav čustven razvoj?

4. Koliko so še smiselni sprejemni preizkusi na javno glasbeno šolstvo, ali so pravični z vidika učenca in z vidika posameznih glasbenih šol. Koliko so objektivni kriteriji po katerih se ocenjujejo otroci, ali je tako ocenjevanje objektivno ali subjektivno, ali ni glede na sodobne ugotovitve inštrumentalne in splošne pedagogike celo nesmiselno, saj se posluh in občutek za glasbo razvijata celo življenje.

5, Ali niso učni načrti pretežki in za večino vpisanih otrok cilji izobraževanja nedosegljivi.

6. Ali ni eden od ciljev pomagati otroku razvijati predvsem pozitivno samopodobo, v glasbenem šolstvu pa je deležen skozi izobraževanje vrsto neuspehov in pritiskov s strani staršev in učiteljev.

7. Ali ne spominja izobraževanje v javni glasbeni šoli bolj dresure, kot pa kvalitetnega glasbenega izobraževanja.

9. Koliko je sistem odprt za novosti, nove metode, za vpis na kitaro mlajših od osem let. Zakaj je priporočjiva starost za ta inštrument osem let. Če pa vemo, da se v svetu učijo igrati na kitaro otroci stari štiri, pet let. Vemo tudi zakaj. Ali ne odraža ta zahteva v bistvu nemoč učiteljev, ker v svojem izobraževanju nio bili deležni znanj, potrebnih za delo z najmlajšimi.

10. Koliko se ustvarjajo pri pouku pogoji tako za ustvarjalnost in inovativnost učitelja, ki spodbuja ustvarjalnost otrok ZATO

BLOG NE MORE MIMO KRITIČNOSTI DO OBSTOJEČEGA SISTEMA GLASBENEGA ŠOLSTVA

Tudi na področju inštrumentalne pedagogike prihaja do novih spoznanj in odkritij, ki bi lahko bistveno vplivale na vzpostavljanje otroku prijazne edukacije, s tem ko bi dali večji prostor tudi ustvarjalnosti učitalja.

Že sama šolska zakonodaja omejuje ustvarjalnost učitelja z raznimi pravilniki in umseritvami za delo, kompetence učitelja so še vedno vezane na obvladovanje inštrumenta in prevsem klasične glasbe, medtem ko so pedagoško - metodološke zanemarjene.

Zdi se, da sistemu ni mar za dobre učitelje. Izobrazba ustrezne smeri kot edini edikator in kriterij, po katerem se meri ustreznost ali neustreznost učitelja ni mirodajen. Saj je sistem zaposlujhe še vedno veliko učiteljev brez te izobrazbe, ki pa so odlični učitelji.

Mobing v šolski politiki preprečuje razvoj glasbenega šolstva... Že desetletje pa se umetno ustvarja strah, da se bo število javnih glasbenih šol skrčilo in da bo več učiteljev ostalo brez služb. Na ta način vnaša v ceh stalno nezadovoljstvo in strah, kar se seveda pozna tudi na delu z otroki. Leta 2003 je bilo polovica vseh učiteljev glasbenih šol v Sloveniji brez visokošolske izobrazbe. Država je zvišlala izobrazbene zahteve obenem pa ni ponudila ustreznih programov doizobraževanja. Izobrazba postane fetiš, medtem ko se dolgoletne izkušnje in druge načine izobraževanja država prezira oziroma zanika. Na ta način onomogoča prenos znanja in izkušenj na mlajše generacije učiteljev. Vse pogosto pa se tudi zavedamo vsi skupaj, da dober inštrumentalist še ne pomeni dobrega učitelja.

Pri tem žalostno ugotavljam, da je naš sistem javnega glasbenega šolstva zastarel in zaprt za novosti na področju inštrumentalne pedagogike. Na podlagi učnih načrtov posameznih inštrumentov se da sklepati, da se še vedno postavlja v ospredje cilj, kako iz množice vpisanih otrok vzgojiti nekaj tistih, ki bodo nadaljevali šolanje na srednji in visoki stopnji. Če res hočemo ustvariti za otroka tiste okoliščine, kjer bo ob igranju na inštrument razvijal svoj intelekt, moramo v ospredje postaviti metodo, kako usmerjati otroka k večji pozornosti, koncentraciji, vzpodbujati kreativno mišljenje z več rešitvami itd. Obenem se sprašujem, koliko je v tem sistemu učitelj lahko kreativen, koliko ima svobode, avtonomije, da se razvija tudi kot metodik in uspešen didaktik. Menim namreč, da je centralizacija glasbenega šolstva, ki se izvaja zadnjih dvajsetih let, pogoje za kreativno delo učitelju samo še poslabšala, učitelji so vedno več pod kontrolo, brez lastne avtonomije, usmerjeni v enoten način poučevanja, kar je naporno tudi za učence, saj so učni načrti za večino vpisanih otrok prezahtevni in pogosto izvor trajnega stresa, ki se prenekaterim razvije v travme z dolgoročnimi posledicami. Se pravi, dosegamo ravno nasprotno, zastareli programi in metode dela ter ustvarjanje konfliktov v samem sistemu, so otrokom celo škodljivi.

Zato so INOVATIVNOST V METODAH POUČEVANJA in s tem določene spremembe v javnem glasbenem šolstvu še še kako pomembne in potrebne.

In na koncu v blogu pišem tudi o svoji metodi PRO IGRA, sad dolgoletnih izkušenj v poučevanju kitare, tako mladih kot starejših, nadarjenih in manj nadarjenih, učencev z učnimi težavami itd.

Utemeljitev k nagradi za najboljše diplomsko delo s področja pedagogike in andragogike 2004 vseh družboslovnih fakultet v Sloveniji

 

Diplomsko delo je dokazalo nesmisle v novi šolski zakonodaji glede izobrazbenih zahtev zaposlenih učiteljev. Dvojna merila za ravnatelje in učitelje. Moj namen je bil dokazati nevzdržni položaj učiteljev kitare, ki si takrat V Sloveniji niso mogli pridobiti zahtevane izobrazbe. Diploma pa je pokazala, da to ni bil samo problem učiteljev kitare, temveč vseh zaposlenih.

Diplomsko delo Poklicna motivacija učiteljev kitare je prejelo leta 2004 nagrado za najboljše delo s področja pedagogike in andragogike vseh družboslovnih fakultet pri nas. Podelil ga je evropski učni sklad Doba. V utemeljitvi k nagradi je zapisana kot ena bistvenih kvalitet inovativnost, in kritičnost, ter vpliv na prakso, oziroma povezanost s prakso.

Skupaj s presojo ustavnosti 93. člena ZOFVI na Ustavnem sodišču, sem z nekaj učitelji dosegla, da so izredni študij uvedli na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Vendar po več desetletjih ponovno ugotavljam, da

država nikoli do sedaj ni ponudila ustreznega do izobraževanja za učitelje kitare.  Vršil se je monopol nad tovrstnim do izobraževanjem, ki ga je v celoti prevzela Akademija za glasbo v Ljubljani, čeprav je vrsto let priznavala, da nima niti kadrovskih niti prostorskih pogojev. Diplomsko delo pa je bila brezplačna raziskava o zainteresiranih učiteljih, ki so bili pripravljeni plačati za študij visoko ceno. V resnici pa programi v ničemer niso bili prilagojeni potrebam učiteljev, niti programsko, niti organizacijsko.

Učitelji so obiskovali predavanja rednih študentov in mnogokrat je bilo to v času njihove zaposlite na glasbenih šolah.

Akademija je dovoljevala dvojna merila, dvojne statuse, redni študentje so lahko tudi redno zaposleni.

Pojavile so se tudi razlike v financiranju, nekateri študijski programi npr. glasbena pripravnica, so bili brezplačni, čeprav to nikoli ni bil deficitaren poklic kot je to pri kitari.

Reforma glasbenega šolstva se je izvajala od zgoraj navzdol, in ni upoštevala dejanskega stanja v glasbenih šolah. Taka reforma po oceni Barice Marentič Požarnik, ene najvidnejših strokovnjakov na področju učne psihologije pri nas, ne more biti učinkovita.

Reforme bi se morale izvajati od spodaj navzgor. Z novimi zakoni ZOFVI(1996) in predpisi kot npr. Odredbe o smeri strokovne izobrazbe se je izvajala le centralizacija glasbenega šolskega sistema, učiteljem pa se je odvzemala avtonomija.

Diplomska naloga je pokazala, da je bilo do-izobraževanje potrebno tudi pri učiteljih drugih inštrumentov v osnovnih glasbenih šolah. Akademija za glasbo tudi ni bila edina ustanova, ki bi lahko ponudila študij inštrumentalne pedagogike. Za to si je vrsto let prizadeval ravnatelj Velenjske glasbene šole, ki ima odlične prostorske pogoje in opremo za izvajanje tovrstnega študija, pripravljeni so bili prorami posameznih inštrumentih, tudi tistih, ki jih pri nas še dolgo po tem ni bilo.

Akademija za glasbo v Ljubljani je tu videla lepo priložnost za zaslužek. Žal moja prizadevanja niso šla v pravo smer, kljub temu se lahko pohvalim, da so si nekateri učitelji kitare uspeli pridobiti zahtevano izobrazbo in brez lažne skormnosti trdim, da to izključno po moji zaslugi.

Danes se še vedno pojavljajo v šolski zakonodaji nesmisli v normativih, kdo lahko posamezni inštrument uči na glasbeni šoli. Tako se spreminjajo zahteve glede poučevanja blok flavtice in ravno zdaj se dogaja na eni od glasbenih šol (2018 leta), da ne sme poučevati ta inštrument uspešna učiteljica, medtem ko je namesto nje ustrezen fagotist, ki tega inštrumenta sploh ne zna poučevati, npr. baročne flavte. Tudi znotraj posameznih inštrumentov so velike razlike v zahtevah po določeni izobrazbi. Sistem ne zanima, kdo je dober učitelj, pač pa le kakšno izobrazbo ima, pa še te zahteve so marsikje nesmiselne.

Res je, da je izobrazba učiteljev pomembna, ampak področje inštrumentalne pedagogike je precej zapleteno. Učitelj si pedagoške kompetence pri nas začne pridobivati šele po končanem študiju, kar pomeni, da se za ta poklic ni v celoti usposobil. Leto pripravništva pa mu manjkajoča pedagoška znanja ne morejo nadomestiti. Uspešnost učitelja je v veliki meri odvisna od njegove vedoželjnosti po ustreznih metodah in didaktičnih znanjih, po spreminjanju obstoječega v boljše. Kar je za marsikoga v obstoječem sistemu težko. Še bolje rečeno, nemogoče, ker je sistem birokratiziran in ne dopušča avtonomije učitelja, ki je pogoj za ustvarjalnost in kreativnost, ki sta zlasti v glasbi še tako pomembna.

 

 

Kronologija


Ko sem leta 1998 končala srednjo glasbeno šolo kot že učiteljica kitare, v Sloveniji ni bilo izrednega študija kitare, čeprav se je o tem govorilo. Nisem bila edina, ki je čakala na ta študij. Poklic učitelja kitare je bil deficitaren, po šolah so učili ta inštrument neprimerni učitelji. Hitro se je pokazalo, da bom odlična učiteljica, saj sem imela že takrat najboljše učence na državnem tekmovanju leta 1997.

Po nekajletnem čakanju na izredni študij, ki naj bi se začel izvajati v Velenju, sem se odločila, da dokončam študij na Filozofski fakulteti, kjer sem bila vsa ta leta že absolvent. 

Z aktivnim delovanjem v okviru Društva učiteljev kitare" EGTA" sem si kot vodja Iniciativnega odbora za reševanje problematike izobraževanja in zaposlovanja učiteljev kitare prizadevala za uvedbo izrednega študija inštrumentalne pedagogike -  kitare, ki naj bi ga uvedli v Velenju, saj so na Akademiji za glasbo v Ljubljani odgovarjali, da za to vrsto študija nimajo ne prostora in ne kadra. 
>

Z diplomo sem opozorila na neskladje v šolski zakonodaji, hkrati pa motivirala nekaj učiteljev kitare (deset), da smo zbrali denar za presojo ustavnosti 93.člena ZOFVI na Ustavnem sodišču, kjer nas je pravno zastopala odvetniška pisarna Čeferin. Ob pritisku Ustavnega sodišča in  diplomsko nalogo pa je bil še istega leta uveden izredni študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, žal pa ne pa v Velenju.

STROKOVNI IZPIT - NADARJEN OTROK Z UČNIMI TEŽAVAMI V GLASBENI ŠOLI

Tema strokovnega izpita so bile Učne težave nadarjenih otrok v glasbeni šolikjer sem v ospredje postavila težave s  posluhom.   

 

 

Za, sicer po moji oceni nadarjeno učenko kitare, je veljalo splošno mnenje, da nima posluha, kar so v svojih anketah potrdili učiteljica nauka o glasbi, učiteljica glasbe v osnovni šoli, starši učenke in tudi učenkina samopodoba je bila v skladu s tem. 

 

Strokovni izpit je bil raziskovalna naloga, s katero sem želela ugotoviti, ali se da na posluh vplivati z določenimi tehnikami, sama sem namreč verjela, da se posluh lahko vedno razvija. 

 

Hospitirala sem pri nauku o glasbi in tudi pri pouku glasbe v osnovni šoli. Za učiteljico nauka o glasbi sem oblikovala predloge, na kak način naj delo pri pouku individualizira tako, da bo učenka čim več pridobila na posluhu. Hkrati sem pri kitari in tudi v obliki dodatnih ur oblikovala pouk tako, da sva z različnimi tehnikami in načini učenja razvijali posluh.

 

Rezultat strokovnega izpita je bil, da je bila učenka, za katero je veljalo, da nima posluha, sprejeta na takrat Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, danes Konservatorij. Prav tako je nadaljevala študij kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani in ga zaključila z najvišjo oceno deset.

 

Kljub velikemu uspehu, moj strokovni izpit ni bil znotraj ceha deležen posebne pozornosti, niti med učitelji. Še vedno namreč velja pri mnogih učiteljih, zaposlenih v javnem glasbenem prepričanje, da je posluh nekaj statičnega, kar učenci imajo ali pa nimajo.

 

Preverjanje posluha ob vpisu v osnovno glasbeno šolo pa je še vedno eden glavnih kriterijev sprejemnih preizkusov, čeprav danes vemo, da je to proces, odvisen od spodbudnega okolja (Montessory, Suzuki). Zato menim, da s tega vidika sprejemni preizkusi  na glasbenih šolah niso sprejemljivi.

 

 

ŠOLA KITARE - PRO IGRA

Anica Kralj

Da bi dosegala zastavljenje cilje v smislu razvijajanja intelekta otrok, dobre motorike, posluha, ustvarjalnega mišljenja, pri čemer ohranjam radovednost otrok kot bistveni element notranje motivacije, sem razvila svojo metodo poučevanja pouka PRO - IGRA.

Po tej metodi sem poimenovala tudi svojo Šolo kitare Pro - igra. 

Namenjena je

1. predšolskim otrokom

2. posebno nadarjenim šolsim otrokom

3. reševanju učnih težav, splošnih in specifičnih za področje glasbenega izobraževanja.

4. odraslim

5. slepim in slabovidnim

Zagovarjam stališče, da otroci začnejo igrati na inštrument že pred sedmim letom. Obstaja že vrsto strokovnih člankov, zakaj bi bila ta starost otroka primernejša. Stereotip, da otrok ne zmore igrati kitare pred osmim letom, ki je še vedno prisoten tudi v šolski zakonodaji, ne velja več. Da se da otroke dobro učiti že v predšolski dobi, pa dokazuje tudi moje delo z otroci.

V OSPREDJE SVOJEGA DELA TAKO POSTAVLJAM METODO, ki jo v celoti lahko prilagodim posamezniku in s tem usmerjam koncentracijo, pozornost, razmišljanje in delovanje, pri čemer seveda upoštevam naravo inštrumenta.

Vsekakor trdim, da je s to metodo omogočen 

1. hitrejši napredek posameznika

2. razumevanje glasbe

3. improvizacija kot izraz kreativnosti in ustvarjalnosti

4. pospešen razvoj posluha

5. pospešen razvoj fine motorike

6. že zelo zgodaj otrok ve, kaj je dinamika in jo tudi izraža in občuti

Individualni pouk ima krasne možnosti za ustvarjanje pogojev, kjer se bo otroški um razvijal.

Zavzemam se za prijazno šolo, ki otroku daje pozitivne okoliščine za vzpodbujanje radovednosti kot temeljnega izvora notranje motivacije, ki je zlasti značilna pri najmlajših otrocih, od četrtega oziroma petega leta starosti.

Žal šolski  sistem kot ga trenutno nima izdelanih programov za vso to raznolikost vpisanih otrok. Znano je, da glasba prispeva k vsestranskemu razvoju otrok v smeri večje inteligentnosti na vseh področjih. Spodbuja analitično in ustvarjalno mišljenje, mišljenje reševanja problemov itd. Da pa se to zagotovi, morajo biti zagotovljeni določeni pogoji, zagotovljena bi morala biti diferenciacija in individualizacija tako na področju vsebine, organizacije in metod pouka.

KOMPONIRANJE PESMI KOT DEL USTVARJANJA PRI POUKU

V preteklem šolskem letu smo ob novem letu tudi pisali pesmice. Učenci so imeli za domačo nalogo napisati doma tekst na temo Dedka Mraza, Zime, Božička. Le to pa smo potem pri pouku uglasbili in to tudi napisali. 

 

Sedem let stara Mojca igra s celimi akordi svojo pesmico o Božičku:) sledi posnetek v kratkem:)

 

 

Sliko je narisala šest let stara Mojca. Majhni otroci se note učijo najprej na način, da jih personalizirajo. Tako note dobijo zanimive žive podobe. To je priložnost za prvo ustvarjanje pesmic. 

Poklicna motivacija učiteljev kitare

Z diplomskim delom sem opozorila na krivice, ki so se takrat dogajale do učiteljem kitare.

Nagrada za najboljše diplomsko delo s področja pedagogike in andragogike

Podelil Evropski učni sklad Doba

ZA DIPLOMSKO DELO SEM  DOBILA NAGRADO, Skupaj z presojo ustavnosti 93. člena ZOFVI 1996 na Ustavnem sodišču v Ljubljani, sem le dosegla uvedbo izrednega študija kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

 

Utemeljitev k nagradi za najboljše diplomsko delo

Zanje leto zaposlitve na Glasbeni šoli v Trbovljah

Zadnje leto zaposlitve je tudi šola imela svoj jubilej. Video predstavlja vse zaposlene, tako sem sama predstavljena tudi že kot učiteljica citer. Žal je ravnateljica presodila tistega leta, da je študent ustreznejši, istega leta sem dobila nagrado za 20 let zaposlitve in odpravnino za eno leto.