Poučevanja kitare po metodi PRO - IGRA, metoda motoričnega, dinamičnega in glasbenega uvida.

INOVATIVNI PRISTOP K POUČEVANJU IN SVETOVANJU NA PODROČJU POUČEVANJA KITARE

Pozitivni učinki igranja na inštrumente na delovanje in razvoj naših možgan

 Uvod - delovanje možgan in glasba

 

Pred kratkim je bila v Delavskem domu 4. konferenca TRII, kjer je imel v prvem delu konference svoje predavanje tudi Blaž Koritnik, dr., http://md-medicina.si/zdravniki/doc-dr-koritnik-blaz-dr-med-specialist-nevrolog/.  Njegova tema je bila delovanje možganov skozi proces ustvarjalnosti in kreiranjem oziroma udejanjanjem novih idej.

Tako je govoril tudi delovanju možgan med poslušanjem oziroma igranjem na inštrument. Omenil je improvizacijo, delovanje možgan glasbenikov amaterjev in glasbeno izobraženih glasbenikov. Skratka predavanje mi je bilo zanimivo z vidika glasbenega izobraževanja. Kot primer je pokazal na posnetku petletnega otroka, kako igra klavir. 

Skratka, samo predavanje me je nagovorilo, da o možganih in njihovem delovanju med aktivnim učenjem oziroma igranjem na inštrument malo več raziščem.  Tako sem naletela na radijsko oddajo Možgani na dlani.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/mozgani-na-dlani-nevron-pred-mikrofon/174515723

V tej oddaji je pogovor tekel o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič

 

Komentar na oddajo https://val202.rtvslo.si/2013/11/frekvenca-x-savanti/

V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa smo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pravi kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič. Aktivira slušne predele možganov, tiste, ki so zadolženi za premikanje telesa, pa sprednje dele, ki nadzorujejo naše gibanje, glasbenik mora zaznati ritem in melodijo.

Raziskovalci so na primer odkrili, da se pri violinistih poveča predel možganov, ki je zadolžen za premikanje leve roke oz. tiste, ki drži vrat violine in pritiska na strune.

Izvajanje glasbe pa vpliva tudi na druge dele možganov in ne le na “glasbene” sposobnosti človeka. Glasbenik se mora namreč skladbo naučiti na pamet, jo pozorno in vztrajno vaditi, če ne igra sam, hkrati posluša druge glasbenike in pevca, glasbo sam doživlja in interpretira. Strokovnjaki govorijo o boljši pozornosti, ustvarjalnosti, delovnem spominu, kognitivnih sposobnostih, samopodobi, vztrajnosti in disciplini glasbenikov – torej o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo na motoričnem, intelektualnem, socialnem in čustvenem področju posameznika.

Klasika vs. jazz improvizacija

Vsako glasbilo ima svoje posebnosti, prav tako zvrsti glasbe. Se med igranjem Beethovnove Fur Elise in improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Anka Slana Ozimič pravi, da zelo različni.

s.
 

Savant - nenavadni briljantni um

Ko sem raziskovala dalje, kako delujejo naši možgani sem naletela na objavo članka Savant - nenavadni brlinjatni um, vsebino katerega tudi v celoti objavljam.

 

Zanimivo mi je prebrati članek predvsem iz pedagoškega vidika. Namreč, članek nekako razloži pojav savanta tudi kot posledico okvare možgan, predvsem levega dela.

 

Se pravi, da so skriti naši potenciali skriti v desni polovici. In zdaj, če se vprašam naprej, katero polovico možgan vzpodbuja naš izobraževalni sistem, tako glasbeni kot splošni? Vsekakor je to leva, desno pa se pogosto zanemarja, tudi v glasbenem šolstvu, kjer običajno ni prostora za improvizacijo. 

 

Raziskave so namreč pokazale, da se med improviziranjem izklopijo sprednji deli možgan, in vklopi tisti umetniški del, ki pa je skrit v desni polovici mogan. Bi lahko potem trdila, da improvizacija aktivira desno polovico in jo razvija...mogoče celo odkrije skrite zaklade, nekateri menijo, da podedujemo lahko po tej teoriji o savantih, tudi znanje???

 

In če to vse prenesem na pedagoško didaktični del izobraževanja, ali v naših javnih glasbenih šolah vzpodbujajo improvizacijo? Kateri del možgan se v glavnem bolj razvija? 

 

Če hočemo aktivirati desno polovico možgan in odkrivati s tem tudi potencialne zaklade v nas, potem vsekakor je improvizacija tudi na glasbenem področju dobra pot.

 

V nadaljevanju vsebina članka: SAVANT NENAVADNI PRILJANTNI UM

 

https://val202.rtvslo.si/2013/11/frekvenca-x-savanti/

 

I'Laurence Kim Peek je znal na pamet več kot 12.000 knjig, obenem pa tudi vse poštne številke, številke cest in televizijske postaje v ZDA. Še bolj neverjetno pa je to, da so bili ob rojstvu njegovi možgani poškodovani. Imel je težave z vzpostavljanjem odnosov, ni si znal zapeti srajce in imel je podpovprečen inteligenčni kvocient. Kljub temu je lahko povprečno knjigo prebral v dobri uri in si pri tem zapomnil celotno vsebino.

Peek je bil eden najbolj slavnih savantov oziroma čudaških genijev svojega časa in je bil navdih za junaka v znanem filmu Rain man, kjer ga je odigral Dustin Hoffman. Savanti že stoletja burijo človeško domišljijo in zbujajo nejevero, znanstveniki pa se praskajo po glavi, medtem ko se trudijo, da bi pojasnili enega od najbolj nenavadnih pojavov človeškega uma.

Po definiciji so savanti ljudje, ki imajo resne mentalne pomanjkljivosti, kot je denimo avtizem, obenem pa izkazujejo izjemne in genialne umske sposobnosti, ki so daleč nadpovprečne in včasih delujejo prav magično. Najbolj dramatični primeri savantov vključujejo posameznike, ki imajo nizek inteligenčni kvocient, hkrati pa so na določenem področju, kot so matematika, risanje, spomin ali glasba, izredno nadarjeni.

Eden najbolj znanih glasbenih savantov je bil »Slepi Tom«, ki je živel v 19. stoletju in so ga razglasili za osmo čudo sveta. Čeprav ni znal izreči več kot 100 besed, je brezhibno igral na klavir, pri čemer je znal na pamet več kot 7000 skladb. Savanti so zelo redki. Domnevajo, da ima sindrom savanta eden izmed 10. avtistov in eden izmed 2000 ljudi z možgansko poškodbo, pri čemer se lahko njihove sposobnosti zelo razlikujejo – od rahlo genialnih do astronomsko genialnih.

Strokovnjaki menijo, da je trenutno na svetu samo kakšnih 50 t. i. megasavantov, kot sta bila Kim Peek in Slepi Tom. Čeprav se savanti večinoma že rodijo takšni, pa lahko ljudje postanejo savanti tudi pozneje v življenju, po navadi zaradi možganske bolezni ali poškodbe. Številni vidiki tega sindroma ostajajo skrivnost in trenutno ne obstaja nobena teorija, ki bi lahko zadovoljivo pojasnila izjemen um savantov.

Kljub temu pa so nevroznanstveniki v zadnjih nekaj letih naredili pri razumevanju njihovih sposobnosti korak naprej. Poleg tega novejša odkritja, da se sindrom savanta lahko nenadno pojavi pri ljudeh, ki imajo določeno obliko demence, kažejo na vznemirljivo možnost, da vsi v sebi skrivamo košček genialnosti, čeprav se glede tega med znanstveniki mnenja razhajajo.

Raziskave tudi kažejo, da savanti niso tako temeljno različni od drugih ljudi, kot so včasih mislili in da so njihove skoraj nadnaravne sposobnosti tudi plod vseživljenjske obsesivne vaje. To pomeni, da bi mogoče lahko marsikdo od nas pridobil podobne sposobnosti, če bi le imel motivacijo za nenehno vajo in izpopolnjevanje.

Sposobnosti savantov so povezane z njihovim izjemnim spominom, ki je obsežen in osredotočen, vendar pa je ozek in pogosto ni povezan z razumevanjem. Tako je nek deček, ki je bil savant, lahko na pamet recitiral enciklopedijo Zgodovina in zaton Rimskega imperija, vendar ni razumel čisto nič od tega, kar je recitiral.

Raziskovalci tudi sumijo, da so sposobnosti savantov nekako povezane z levo možgansko poloblo in da imajo posebno sposobnost, da opazijo podrobnosti, ki jih navadni ljudje izpustimo. Kljub takšnim in drugačnim raziskavam pa ostaja izvor genialnosti pri savantih skrivnost in delovanje njihovega uma neznano. Kot si je denimo težko predstavljati svet Daniela Tammeta, ki lahko recitira število pi na 22500 decimalk natančno in govori deset jezikov, med drugim islandskega, ki se ga je naučil v tednu dni.

Tammet pravi, da ima v njegovi glavi vsaka številka svojo edinstveno obliko, barvo, teksturo in občutek. Tako se mu zdi število 289 še posebej grdo, 333 zelo simpatično in pi zelo lepo. Vsekakor bodo savanti v prihodnosti še naprej zbujali čudenje in razpihovali domišljijo. Mogoče pa se v vsakem izmed nas res skrivajo umske sposobnosti, o katerih si drznemo le sanjati.

V zadnjih letih so raziskovalci odkrili, da nekateri pacienti, ki trpijo za t.i. frontotemporalno demenco, nenadoma razvijejo sposobnost prelepega risanja ali slikanja, čeprav pred tem nikoli niso nakazovali tega talenta. Povedano na kratko so s tem, ko jih je v primež zagrabila demenca na drugi strani postali risarski savanti. Tako moški ali ženske v poznih petdesetih ali šestdesetih naenkrat začnejo risati prelepe podobe pokrajin, živali ali ljudi, obenem pa so dementni.

Raziskave, v katerih so slikali možgane teh pacientov, so pokazale, da imajo pogosto poškodbe na levi strani možganov, kar krepi teorijo, da se savantske sposobnosti mogoče pojavijo kot kompenzacija poškodbe leve strani možganov, ko naloge poškodovane leve polovice prevzame desna možganska hemisfera. Morda pa je res, da imamo vsi v sebi skritega savanta.

 

Prof. dr. Darrold A. Treffort je psihiater, ki sindrom savantov raziskuje že več kot 40 let. Je avtor knjig Neverjetni ljudje: razumevanje sindroma savantov ter Otok genijev: bogati um avtističnih, rojenih in nenadnih Savantov.

Profesor Darold Treffert, kaj vas najbolj fascinira glede savantov?

Ko sem srečal prvega savanta, pred več kot petdesetimi leti, me je osupnil kontrast med njihovimi sposobnostmi in hibami. Pomislil sem, da imamo morda vsi v sebi skriti potencial. Povedano drugače: če ima lahko oseba, ki je duševno prizadeta, hkrati tako izjemne sposobnosti, se lahko vprašamo, kaj to potem pove o nas, ki duševnih motenj nimamo. Mogoče so izjemne sposobnosti skrite globoko v nas. Tako sem od samega začetka fasciniran glede soobstoja pomankljivosti in sposobnosti. Mislim, da ima to zanimive posledice za potencial, ki je morda skrit v nas vseh.

Katere najbolj ekstremne primere savantov poznate?

Odvisno, o katerih sposobnostih govorimo. Če govorimo o glasbi, je to Leslie Lemke, ki živi tukaj v Wisconsinu. Že kot otrok je kazal izjemne glasbene sposobnosti, čeprav je slep in se ni nikoli učil glasbe. Ne le, da igra, tudi poje in sklada, njegov repertoar pa obsega na tisoče skladb. Če govorimo o spominu, je to nedvomno Kim Peek, ki je bil inspiracija za film Rain man. Jaz temu rečem Mount Everestovski spomin. Zapomnil si je dobesedno na tisoče knjig, vključno s številkami strani in imel neverjeten priklic dejstev. V kasnejšem življenju je dejstva tudi smiselno povezoval, podobno kot Google. Na področju slikarstva pa je neverjetenl Stephen Wiltshire iz Londona. Po kratkem preletu mesta s helikopterjem, nad New Yorkom ali Londonom, lahko v dveh dneh nariše zelo podrobno sliko mesta, od okna do okna, od opeke do opeke. Če to sliko prekrijete z digitalno fotografijo zgradb, je ujemanje popolnoma natančno. Torej, odvisno je od sposobnosti, kdo je najbolj čudežen savant.

Zakaj pa imajo savanti toliko boljše sposobnosti? Ali je pravilna trditev, da gre za neko vrsto okvare možganov?

Da, to je neke vrste možganska okvare. Ko je poškodavan del možanov, najpogosteje v levi polovici, se poveže z nedotaknjenim tkivom v sosednjem delu. Zgodi se nekakšna rekonfiguracija tega dela, kar obudi skriti potencial, bodisi umetniški ali matematični. Zgodi se torej troje: vpoklic, rekonfiguracija in sprostitev skritega potenciala. To velja za rojene savante in tiste, ki to postanejo kasneje v življenju. Slednji so posamezniki, ki so imeli poškodbo glave ali demenco in so nove genialne sposobnosti šele pridobili. Pred tem niso bili ne umetniki, ne briljantneži, torej drži, če rečemo, da je sindrom savanta posledica možganske poškodbe in kompenzacije z nepoškodovanim delom možganov.

Česa nas savanti naučijo glede naših možganov, kako delujejo oziroma ne delujejo?

Naučijo nas, da imamo vsi v sebi skrit oziroma zakopan potencial. Večina nas uporablja utečene možganske procese, ker nam dobro služijo: zaporedno logično razmišljanje in reševanje problemov, kar se dogaja v levi polovici možgan. Desna polovica pa ima kreativne sposobnosti in je vpletena v glasbo ter matematiko in to na nezavedni ravni. V tej hemisferi je naš skriti potencial. Savanti, ki to postanejo po poškodbi glave, kažejo na to, da imamo vsi v sebi takšne sposobnosti. Zdaj je seveda velik izziv, kako priti do njega ne da bi morali utrpeti poškodbo glave. Ena od stvari, ki me pri savantih navduši, je, da vedo stvari, ki se jih niso nikoli učili. Instiktivno poznajo pravila glasbe ali matematike. Profesionalni glasbeniki to potrjujejo in pravijo, da te osebe znajo, kar so se oni učili vse življenje. Ena možnost, da imajo takšne sposobnosti, je, da so jih podedovali. Naučeni smo, da podedujemo barvo oči in las ter nekatere osebnostne lastnosti, savanti pa nas učijo, da morda podedujemo tudi znanje. In to znanje je shranjeno v možganih.

Še eno vprašanje, dr. Treffert. Ali obstoj savantov torej pomeni, da mi vsi posedujemo neverjetne mentalne sposobnosti in talente, le da jih ne znamo uporabljati?

 

Da. Ne trdim, da smo vsi majhni Mozarti ali Picassoji. Talent, tudi če je bil podedovan, je porazdeljen po običajni Bellovi krivulji. Nekateri bodo zelo uspešni v glasbi, drugi pa ne. Prepričan pa sem, da je potencial v nas vseh. Začeli ste z vprašanjem, kaj me najbolj fascinira glede savantov. Odkar sem srečal prvega savanta, je to možnost neodkritega potenciala v nas vseh.

Možgami im glasba

Je naslov prispevka, objavljenega na spletni strani https://www.revijazamojezdravje.si/novice/mozgani-in-glasba.html

 

Glasba (lahko) poveča naše možgane

Možgani so seveda povezani tudi z glasbeno ustvarjalnostjo, prav tako glasba, ki jo poslušamo (najbrž pa ne vsa) vpliva nanje. Trdnih dokazov, da poslušanje glasbe krepi inteligenco, v resnici sicer ni, opozarja prof. dr. Pirtošek, zato je sodoben pogled na tako imenovani Mozartov učinek zadržan. »Raziskave in tudi naše osebno doživljanje pa nakazujejo pozitiven vpliv na možgane pri učenju igranja na glasbilo ter na razpoloženje pri poslušanju dobre glasbe. Zelo pomembne so tudi raziskave o zdravljenju možganskih bolezni s pomočjo glasbe, ki jih izvajamo tudi na našem kliničnem oddelku.«

Pojdimo po vrsti. Funkcionalno slikanje delovanja možganov je pokazalo, da zvok – glasba – res oblikuje možgane. Kot je že pred nekaj leti ugotovil nevrolog prof. dr. Gottfried Schlaug, so med možgani profesionalnih in ljubiteljskih glasbenikov in neglasbenikov strukturne razlike. Zlasti prvi imajo skozi leta igranja večji volumen sivine v tako imenovanem Brocevem področju, ki je povezano z govorom in delovnim spominom. Izkazalo se je tudi, da prav glasbeniki tudi v starosti ohranjajo znatno več sivine v primerjavi z neglasbeniki, pri katerih omenjeno področje s staranjem običajno upada.

Kaj pa pri otrocih?

Če je torej znan izjemen pozitiven vpliv izvajanja (in ustvarjanja) glasbe na možgane, kdaj jih začeti spodbujati na tem področju oziroma ali je kdaj prezgodaj? Vsak med nami ni za vse, je pravilo, ki si ga velja napisati kar na steno, raziskava vloge glasbenega izobraževanja tudi v zgodnjem otroštvu, ki so jo leta 2009 predstavili v reviji The Journal of Neuroscience, pa je pokazala strukturne spremembe v možganih že po le 15 mesecih učenja glasbila v zgodnjem otroštvu, in sicer kot pomembne za napredek v gibalnih in slušnih sposobnostih. V raziskavi je sodelovalo 31 otrok, starih približno 6 let. Polovica je omenjeno časovno obdobje hodila na tedenske polurne vaje na klaviaturi, kontrolna skupina pa ne, so pa imeli vsi otroci v okviru rednega izobraževanja tudi glasbeni pouk s petjem in z igranjem na bobne in zvonove.

Komentiram:) 

Zlasti me zanima odgovor na vprašanje: če je torej znan izjemen pozitiven vpliv izvajanja (in ustvarjanja) glasbe na možgane, kdaj jih začeti spodbujat. Po Suzuki metodi, ki jo mislim v blogu posebno predstaviti, naj bi se otroci učili inštrumentov že od četrtega leta dalje. 

Sama se z njim popolnoma strinjam, res pa je, da je potrebno biti pri tem previden, ker so pomembne zlasti poti do znanja, do razvijanja talenta oziroma glasbenih sposobnosti pri tako majhnih otrocih.

Ker pri nase še nimamo razvite tovrstne didaktike in metod dela, se naši otroci v javno glasbeno šolstvo vpisujejo šele s sedmimi leti, s tem da se učijo po programih, ki so v celoti vezani na klasično glasbo in učenje not, improvizacije, ki je ključnega pomena v izobraževanju, pa skorajda ni. 

 

Ali imajo glasbeniki večje možgane?

Ali imajo glasbeniki večje možgane?

Ali imajo glasbeniki večje možgane? Kratek odgovor je DA. V zadnjih letih je, v največji meri zaradi napredka v funkcionalnem slikanju delovanja možganov, nov val raziskav prikazal kako zvok oblikuje možgane.

Raziskave so pokazale, da imajo glasbeniki simfoničnih orkestrov sorazmerno z leti igranja inštrumenta večji volumen sivine (telesa nevronov, dendriti in aksoni) v Brocovem področju. Za Brocovo področje se domneva, da prispeva k proizvajanju govora in besednem delovnem spominu. Odkritja kažejo, da medtem ko velikost področja s starostjo običajno upada, glasbeniki v povprečju ohranjajo petnajst odstotkov več sivine še krepko v svoja šestdeseta leta.

The Journal of Neuroscience je objavil zanimivo raziskavo, ki jo je vodil Gottfried Schlaug s Harvardske Medicinske fakultete. Med možgani glasbenikov in ne-glasbenikov je odkril strukturne razlike, ki jih je pripisal treningu in posledični večji plastičnosti v senzorno-motoričnem področju.

Kasnejša raziskava, objavljena v reviji The Neuroscientist, je pokazala na možnost glasbenega udejstvovanja kot interaktivno terapijo ali intervencijo tako za nevrološke in razvojne motnje kot tudi za tiste, ki so rezultat normalnega staranja. Malo področje, imenovano Heschlov girus, ki je del slušne skorje, ima pri poklicnih glasbenikih v primerjavi z ne-glasbeniki 130 % več sivine. To področje je bilo opazno večje tudi pri ljubiteljskih glasbenikih. Pred kratkim je Cerebral Cortex objavil tudi raziskavo nemških raziskovalcev, ki so pri poklicnih pevcih ugotovili povišano funkcionalno aktivacijo v primarnem somatosenzornem korteksu, bazalnih ganglijih, talamusu in malih možganih.

Možgani imajo neverjetno kapaciteto za spreminjanje odzivanja na okolje, izvajanje in poslušanje glasbe pa lahko doprinesejo tako k strukturnim, kot tudi vedenjskim spremembam. Številne raziskave so že odkrile, da se v zdravih odraslih možganih dogajajo strukturne spremembe na podlagi glasbenega treninga. Raziskovalci pa so pred kratkim začeli raziskovati vlogo glasbenega treninga tudi v zgodnjem otroštvu. V raziskavi, objavljeniThe Journal of Neuroscience, avtorji poročajo o strukturnih spremembah po zgolj 15 mesecih glasbenega treninga v zgodnjem otroštvu, kar se je povezovalo tudi z napredkom v za glasbo bistvenih gibalnih in slušnih sposobnostih.

Količina dokazov je vzpodbudna … Pojte in igrajte inštrumente. Izvajanje glasbe je dobro za našo dušo, poleg tega pa sedaj vemo, da lahko vpliva tudi na strukturne spremembe v naših možganih.

prevod: Matic Kadliček

Vir: Brain Training, 21. 2. 2012I'

 

Ja zanimivo je tole branje, ampak morali bi še nekaj prebrati v The Journal of Neuroscience, in sicer v kakšnih okoliščinah poteka glasbeni trening otrok v zgodnjem otroštvu, pri tem se mi poraja vprašanje:

 

1. katera so zgodnja leta otroštva? Pri nas sistem javnega glasbenega šolstva ne vključuje na inštrument otroke stare pod sedem let, pač pa jih vključuje v glasbeno pripravnico, kjer se sicer otroci seznanjajo z glasbo in raznolikostjo inštrumentov, niso pa usmerjeni v konkretno inštrumentalno igro enega inštrumenta.

 

2. v kakšnih okoliščinah poteka glasbeni trening. Najbrž tak pouk izhaja iz njihove naravne radovednosti in okusa, najbž se jih uči glasba, ki jim je všeč in ne samo klasična zvrst glasbe...