Inovativna metoda poučevanja kitare PRO - IGRA, DISLEKSIJA, AVTIZEM, SLEPI SLABOVIDNI, PETLETNI OTROCI,ZAČETNIKI

METODA MOTORIČNEGA, DINAMIČNEGA IN GLASBENEGA UVIDA

STEREOTIPI V GLASBENEM ŠOLSTVU

Preden začnem temo o uspešnostI javnega glasbenega šolstva pri nas,  se moram soočiti z nekaterimi stereotipi, tudi predsodki,  ki nimajo neke strokovne utemeljitve in zato zavirajo razvoj glasbene edukacije pri nas.

 

Končne ocene učencev ob zaključenem šolskem letu, ki so po večini še vedno odlične ali pravdobre, nam ustvarjajo iluzijo, da je sistem uspešen, brez specifičinih učnih težav, ki so vse pogostejši pojav v osnovnih šolah. 

 

Moje izkušnje v javnem glasbenem šolstvu potrjujejo domnevo, da se še vedno velikokrat ocenjuje v glasbenih šolah odnos do dela, ne pa samo znanje. Velikokrat so zelo nadarjeni otroci ocenjeni s slabšo oceno, ker po presoji učitelja ne vadijo dovolj, so pa boljši od tistega, ki slabše igrajo, pa so za tisto vložili več dela oziroma vaje. Takšno ocenjevanje, ki je v stroki opredeljeno kot subjektivno, prepuščeno presoji učitelja, komisije tu redko koregirajo učiteljevo oceno, ni strokovno in je leglo krivic, neprijetnih izkušenj za marsikaterega učenca, posledično prikazuje sistem kot idealen, pa vsi vemo, da ni. Najbolj pa se tega zavedajo starši, in seveda njihovi otroci.

 

Za odpravljanje tovrstnih krivic, je ključno tudi odpraljanje stereotipov, vezanih na področje inštrumentalne edukacije.

 

Naj naštejem nekaj stereotipov, ki jih opredeljujem kot neresnične in brez neke strokovne podlage.

 

1. POVELIČEVANJE KLASIČNE GLASBE PRED OSTALIMI ZVRSTMI

Klasično glasbo naš sistem javnega šolstva poveličuje, medtem ko ostale glasbene zvrsti podcenjuje.

Že to, da učbeniki za kitaro v celoti ignorirajo ostale glasbene zvrsti, to potrjuje. Najbrž je takšno obravnavanje ostalih glasbenih zvrsti zgodovinsko pogojena, saj je klasična glasba od nekdaj veljala za elitno. Vse ostale zvrsti pa so nekako se rojevale zaradi nedostopnosti h glasbenem izobraževanju, in so temeljile na samoizobraževanju po posluhu, npr. jazz, blues itd. Danes dosegajo vse te zvrsti visok nivo in zahtevajo odlične glasbenike.

Mogoče iz tega izhaja tudi pogosto mnenje, da so javne glasbene šole elitne, namenjene določenemu sloju ljudi.

Sprejemni preizkusi nimajo neke strokovne utemeljitve, in imajo lahko celo izločevalno funkcijo.

Vsaka glasbena zvrst pa danes zahteva določene vrhunske spretnosti, tehniko, muzikalne prvine, ki imajo neke skupne elemente, in seveda tudi razlike. Zato bi morele vplivati druga na drugo. Npr. improvizacija kot del jazz, bi morala dobiti prostor tudi klasični glasbi, kot je to nekoč že bilo v obliki kadence.

Zato bi vsebina pouka v glasbenih šolah morala biti bolj raznolika in uporabna.

Tako pa se pogosto dogaja, da otroci po šest ali osem letnem šolanju prenehajo z igranjem na inštrument. Starši otrok pa se začudeno vprašajo, kaj je v teh letih njihov otrok pridobil, koliko dejansko obvlada svoj inštrument.

Večina jih namreč ne gre naprej v srednjo glasbeno šolo. Zgodi se, da otroci ničesar ne zaigrajo brez not,  s čimer se po mojem mnenju posluh zavira, otroci ne poznajo svojega inštrumenta, ne znajo improvizirati, ustvarjati.

 

SAMA MENIM, DA SO DANES VSE GLASBENE ZVRSTI ENAKOVREDNO, SAJ SE ZA VSE ZAHTEVA DOLOČENO ZNANJE, SPRETNOST, POSLUH IN TEHNIKA.

 

2. TUDI ZNOTRAJ SISTEMA SO NEKATERI INŠTRUMENTI ELITNI, DRUGE PA SE PODCENJUJE.

To se je dogajalo v preteklosti tudi s kitaro, ki je bila kot inštrument zapostavljen oziroma prepoznana zgolj kot ljudski inštrument.To dokazuje tudi dejstvo, da na Akademiji za glasbo v Ljubljani dolgo časa ni bilo oddelka za kitaro. Učitelji, ki so ta inštrument poučevali, so bili mnogokrat amaterji, samouki.

Še vedno se to dogaja s citrami, saj tega inštrumenta v Sloveniji ni mogoče študirati.

 

MENIM, DA SO VSI INŠTRUMENTI ENAKOVREDNI, NAMENJENI USTVARJANJU ZVOKA IN GLASBE.

 

3. Učitelju POSLUH učenca pogosto razuejo kot nekaj statičnega, in ne nekaj kar se da pri učencih razviti. 

Učitelj, ki tako razmišlja, ne bo iskal ustreznih poti, da bi otroku pomagal razvijati se v ustrezni smeri, temveč ga lahko celo na glas obsodi in mu da pečat za vse življenje, da pač nima posluhaUčila sem kar nekaj tudi odraslih oseb, ki so povedali podobno zgodbo.

In če ne bi naredila na to temo strokovnega izpita, danes ne bi moja učenka kitare tudi učila in z najvišjo oceno deset zaključila študija kitare.

POSLUH JE PROCES, KI SE RAZVIJA LAHKO V VSEH FAZAH ŽIVLJENJA

 

4. MLAJŠE OTROKE OD OSEM, DEVET LET SE NE UČITI KITARE, OZIROMA OTROCI NIČESAR NE ZAMUDIJO, ČE SE K INŠTRUMENTU VPIŠEJO KASNEJE.

 

Ko sem uzačela učiti kitaro, je prevladovalo mnenje, da morajo biti za učenje kitare otroci starejši. Nekatere šole so se tej miselnosti prilagodile s časom vpisa na ta inštrument in dale pogoj ustrezno starost. Le ta se je sedaj spustila na osem let, kar pa je še vedno večja starost, kot to velja za ostale inštrumente, npr. za klavir, violino je priporočljiva startost vpisa sedem let.  

V tujini že dolgo velja stališče, da se lahko otroci učijo inštrumenta še prej, po četrtem letu starosti. Priznana je predvsem Suzuki metoda. 

Pedagoška stroka namreč danes ugotavlja, da ima vednov več otrok ob vstopu v šolo učne težave, ki so vezane na nerazvitost fine motorike. Ravno s tega vidika vidim, kako pomembno je, da otroke vpisujemo na inštrument že prej.

Pri  nas ni razvite metodike in didaktike, prilagojene za tako majhne otroke, zato se s poučevanjem tako mladih otrok ukvarjajo redki učitelji.

 

MNENJA SEM, DA JE ZA OTROKE DOBRO, DA SE VPIŠEJO NA INŠTRUMNET ČIM PREJ.

 

5. OBČUTEK ZA DINAMIKO DOBIJO ŠELE STAREJŠI UČENCI V GLASBENI ŠOLI, NAJBOLJ PA SE LE TA ZAČEN RAZVIJATI ŠELE NA SREDNJI STOPNJI.

Tudi to sem pri učiteljih večkrat slišala, da dinamike preprosto ni mogoče učiti zelo majhne otroke. Sama sem prepričana nasprotno, saj je ravno dinamika tista, ki v učencih prižge občutek ugodja in jih motivira za nadaljne delo.

 

Vse prpogosto se namreč dogaja, da je hitrost tista, ki je zveličana, ne pa ton, oziroma dinamika.

 

Takšen pristop k poučevanju vodi ravno v igranje brez občutka, ko slišimo potem komentarje, tehnično dovršeno igranje, ampak brez občutka dinamike.

 

OBČUTEK ZA DINAMIKO IMAJO ŽE ZELO MAJHNI OTROCI.

 

6. RAZVIJANJE TEHNIKE, KOT POGOJ ZA DOBRO MOTORIKO IN OBVLADOVANJE INŠTRUMENTA, SE PRI NAJMLAJŠIH OTROCIH ZANEMARJA. 

 

To na svojih spletnih straneh celo objavljajo nekatere privatne šole kot pozitivno vrednoto, kajti tehnika je vedno veljala za nekaj, kar povzroča pri otrocih odpor do inštrumenta in glasbe, kar je napačno.

 

RAZVIJANJE TEHNIKE JE MOGOČE NA NAČIN, KI JE OTROKOM PRIMEREN GLEDE NA LETA, OBDOBJE. Pri najmlajših otrcih to dosegamo z različnimi igricami.

 

 

 

USPEŠNOST UČENJA IN POUČEVANJA

Dr. Barica Marentič Požarnik, mentorica moje diplomske naloge na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je objavila zanimivo knjigo Dejavniki uspešnega učenja, v kateri temeljito predstavi vse dejavnike, ki vplivajo na uspešnost učenja in poučevanja.

 

Samo po sebi je nekako umevno, da se uspešnost učenja in poučevanja izraža predvsem v znanju, spretnosti in navadah, ki jih uporabniki izobraževanja pridobijo tekom obiskovanja določene šole. Če to prenesemo na javne glasbene šole, pa nastane problem razumevanja ciljev glasbenega izobraževanja. 

 

Ministrstva za šolstvo http://www.mizs.gov.si jasno opredeljuje cilje kot so:

 

 

  • odkrivanje in razvijanje glasbene in plesne nadarjenosti;
  • doseganje ustreznega znanja in pridobivanje izkušenj za začetek vključevanja v ljubiteljske ansamble, orkestre, pevske zbore in plesne skupine;
  • pridobivanje znanja za nadaljnje glasbeno in plesno izobraževanje, omogočanje umetniškega doživljanja in izražanja;
  • omogočanje osebnostnega razvoja učencev v skladu z njihovimi sposobnostmi in zakonitostmi razvoja;
  • vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije;
  • vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanja z drugimi;
  • skrb za prenos nacionalne in občečloveške dediščine in razvijanje nacionalne zavesti ter vzgajanje za multikulturno družbo, hkrati pa razvijanje in ohranjanje lastne kulturne in naravne dediščine.

 

Že pri prvem cilju pa se zalomi takoj, ko se vprašamo, na kakšen način odkrivamo glasbeno in plesno nadarjenost pri otrocih, na kakšen način jo razvijamo in vzpodbujamo, koliko pri tem dejansko upoštevamo sodobna odkritja s področja splošne in inštrumentalne pedagogike, razvojne psihologije otrok, razvoja glasbenih zvrsti in glasbenega okusa in še marsikaj bi se našlo?

 

Danes ni več skrivnost, da se otroci lahko začnejo učiti na inštrument pred vstopom v osnovno šolo, že od četrtega leta dalje. To je osnova filozofije 

Suzukijeve metode, ki zagovarja naraven način učenja glasbe, ki poteka skozi igro, z oponašanjem, po posluhu in ne po notah. 

 

Kako odkrivamo glasbeno nadarjenost pri nas. S preizkusom glasbene nadarjenosti ob vstopu učenca v glasbeno šolo, na inštrument šele pri sedmih oziroma osmih letih, pri nekaterih inštrumentih pa se to zgodi še kasneje.

 

Preizkusi nadarjenosti otrok so sporni z več vidika, saj v resnici se nadarjenosti ne da izmeriti, pač pa moramo pri samem pouku ustvariti možnosti, spodbudno okolje, da se le ta začne razvijati. Sprejemni preizkusi glasbene nadarjenosti otrok so nepravični, in izvor konflikta, sporov med starši otrok in sistemom. 

 

Po logični definiciji uspešnosti, bi seveda uspešnost glasbenih šol ocenjevali po znanju (teoretičnem znanju) in spretnostih (glasbene spretnosti) ter navadah (kar bi se lahko nanašalo na vadenje inštrumenta). Vprašanje pa je, kako to izmeriti glede na cilje vzgojnoizobraževalnega procesa v glasbenih šolah.

 

 

 

 

 

ODKRIVANJE IN RAZVIJANJE GLASBENE IN PLESNE NADARJENOSTI

KAKOVOST? TUDI V GLASBENEM ŠOLSTVU? KAJ TO POMENI

 

Mira Turk Škraba povzema po Medvešu, da je kakovost dinamična kategorija, ki je vsebovana v vseh prvinah življenja in delovanja posameznika in družbe. Medveš ugotavlja, da kakovost kot eden od osrednjih pojmov sodobnega življenja dobiva univerzalni pomen in naravo. Motivacija za kakovost je v globalni družbi vezana na:

1. njeno temeljno usmerjenost k nenehnemu napredku,

Usmerjenost h kakovosti neke družbe po moji oceni ni neka obča zakonitost, kar je danes za posameznika v družbi slabo, kot tudi za naše otroke in prihodnost celega naroda. Napredek celotne družbe, katerega segment je tudi izobraževanje, je odvisen od vladajoče elite, povezane z močjo in kapitalom.  

Kako se to odraža v šolstvu? Postavljam si vrsto vprašanj, ali naša družba še potrebuje splošno razgledane, kultivirane, brihtne in kritične državljane? Ali elita (politična in gospodarska), ki tudi obrača večino kapitala v svetu in tudi pri nas, ne določa tudi, katere vrednote poudarjati in katere nadomestiti z novimi.  Solidarnost je naprimer zamenjala tekmovalnost, splošna razgledanost fahidiotizem ali idiotizem.

Vladajoča elita na področju javnega glasbenega šolstva pri nas narekuje, v kateri smeri bo šel razvoj javnih glasbenih šol. Praksa iz preteklosti nam kaže, da to ni bilo vedno v dobro otrok, temveč v korist elite pri obnavljanju in pridobivanju lastne moči zase in za svoje potomce. Od njih je odvisno tudi razporejanje sredstev, ki so namenjene izobraževanju naših otrok tudi v glasbenem šolstvu, od njih je odvisno, kdo vse lahko izvaja izobraževanje učiteljev, od njih so odvisne spremembe v šolski zakonodaji itd.

Ta elitizem v glasbenem šolstvu je bil od nekdaj, ampak v socializmu ni bil tako škodljiv za celotno družbo, kot je danes. Elitizem se odraža v vrednotah, v fetišiziranju klasične glasbe, v pristranski obravnavi inštrumentov (citre so še vedno obravnavane kot ljudski inštrument v šolski zakonodaji, kot je bila nekoč kitara). V nerealnih pričakovanjih do učiteljev itd.  Vse to gotovo zavira razvoj glasbenega izobraževanja pri nas. 

Elita za svoje početje seveda rabi argumente, ki jih seveda tudi najde. Različne znanosti potrjujejo v svojih raziskavah pomen glasbenega izobraževanja na vsestranski razvoj otroka, ukvarjanje z glasbo je res izrednega pomena za razvijanje otrokovih vseh potencialov, ki razvija obe možganski hemisferi enakovredno, opravljenih je bilo vrsto raziskav v povezavi glasbe z različnimi inteligencami. Vse to je res, ampak vse to se v naših javnih glasbenih šolah večinoma ne dogaja zaradi zastarelih programov, metod, zastarelemu izobraževanju učiteljev samih itd.

Dokaz za primitivizem in elitizem v glasbenem  šolstvu je boj učiteljev kitare za izredni študij, ki sem ga vodila. Odprt in k napredku usmerjen sistem bi učitelje najprej ustrezno izobrazil, šele nato bi dvignil raven zahtevane izobrazbe. Vsebina izobraževanja učiteljev pa bi temeljila na dejanskih potrebah iz prakse, ob upoštevanju že obstoječih dobrih praks, sodobnih odkritij glasbene pedagogike, razvojne psihologije, didaktike, inštrumentalne pedagogike itd, pri nas in v tujini. V ta namen se je pripravljal Študij inštrumentalne pedagogike v Velenju, kjer bi učitelji pridobili ne samo vsebinsko bolj pester izredni študij kitare, temveč bi si v Sloveniji lahko izobrazbo pridobili tudi harmonikaši itd...

Žal se to ni zgodilo. Šele ob pritisku Ustavnega sodišča in z mojo diplomsko nalogo Poklicna motivacija učiteljev kitare, so uvedli iredni študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki pa vsebinsko, didaktično, metodološko ni prinesla s sabo nič novega. Izobraževanje učiteljev je potekalo z rednimi študenti, sam program študija pa se ni kaj dosti spremenil.

Obstoječa takratna vladajoča elita je zmagala in še vedno zmaguje, kar dokazuje tudi sledeče.

Akademija za glasbo v Ljubljani je z izrednimi študenti veliko zaslužila, s tem da je bil nekaterim učiteljem npr. študij glasbene pedagogike brezplačen. Ista ustanova, drugačno obravnavanje učiteljev.

Po drugi strani pa so redni študentje Akademije za glasbo v Ljubljani lahko tudi redno zaposleni učitelji v javnih glasbenih šolah.

Paradoks. Nepravičnost. Skregano z logiko!!!!!!

2. višji storilnosti

Storilnost ima v povezavi z izobraževanjem negativno konotacijo. In najbrž to velja tudi za glasbeno šolo?

http://ipsos.si/Bajke%20in%20povesti%20o%20devetletki%20MIT%2013.pdf

Vemo, da ni jasne opredelitve, kakšna naj bi bila (pretirano) storilnostno naravnana šola. Po drugi strani pa je sorazmerno širok konsenz okrog tega, da naj bi takšno šolo na eni strani zaznamovalo poudarjanje dosežkov in storilnosti ter osredotočenost na rezultate, na drugi strani pa posledično zanemarjanje celovitega razvoja osebnosti ter spodbujanja ustvarjalnosti, kritičnosti in prosocialnih veščin. Zdi se torej, da bi za slovensko šolo, če bi bila pretirano storilnostna morale biti značilne pretirane zahteve. Obenem pa bi te zahteve morale voditi do visokih rezultatov. Pa je to res?

Kakšna bi bila torej v tem smislu storilnostno naravnana glasbena šola, se sprašujem? Taka, ki je usmerjena predvsem v tekmovanja, nastope, doseganja dobre statistike, ki celotno svoje delo prilagaja doseganju zaželjenih rezultatov, od katerih je odvisno ocenjevanje ravnateljev.  Delo je naravnano predvsem na tiste otroke, ki bodo te standarde dosegali, ostale pa se zanemarja ali prikriva s statističnimi podatki, kot so ocene na izpitih, nerealizirani ali slabo pripravljeni nastopi itd. Šola postane sredstvo za doseganje dobre ocene ravnateljev in ne služi več svojemu namenu, čimbolje izobraziti otroke. Rezultati so samo odraz neke nerealne statistike s prirejenimi rezultati.

Tisto, čemur daje vodstvo neke šole prednost, tisto bo vplivalo tudi na delo učiteljev v razredu. Če sodelovanje učencev na različnih tekmovanjih ne bo cenjeno, šole ne bodo sodelovala na tekmovanjih z učenci, oziroma temu ne bodo pripisovale velikega pomena.

Tudi do otrok so postavljene pretirane zahteve, ki jih večina ne zmore, zato so otroci ves čas pod pritiskom. Te zahteve so praktično postale nemogoče. Učni načrti, učbeniki, vsebina, zlasti na področju kitarske pedagogike, ki jo najbolje poznam, so neprimerni in v neskladju z razvojno psihologijo otrok itd. Posledica prezahtevnosti pa ima negativne posledice v samem igranju, otroci imajo tremo, krčevito igrajo, muzikalno se ne morejo izraziti, kar vpliva na njihovo slabo samopodobo tudi v kasneje itd. Vsebina je omejena samo na klasično glasbo, kar slabo vpliva na motivacijo otrok itd.

Čas bi bil, da storilnosti damo nazaj pozitivni pomen Storilnost učitelja bi torej bila, da v kratkem času čimboljše nauči svoje učence, v skladu seveda z njihovimi sposobnostmi in tudi željami. Da se njihova vloga biti izključno dober inštrumentalist, ki predvsem pokaže kaj mora učenec zaigrati, spremeni v metnorja, ki pove, kako priti do cilja, da bo zaigral tako kot profesor ali še bolje!!!

Med profesorji že obstajajo velike razlike v dosežkih znanja njihovih otrok, kar se opazi na izpitih, nastopih, tekmovanjih itd. Žal pa sistem zaposlovanja z zaposlitvami za nedoločen čas, ne omogoča selekcije dobrih učiteljev in celo preprečuje nekaterim njihovo profesionalno rast, saj jim le ta ni potrebna. Vprašanje je, če bi se sama toliko samoizoraževala, če bi bila kdaj zaposlena za nedoločen čas. Sem pa tudi slišala izjavo učitelja, ki je priznal, da je bil pred diplomo boljši učitelj kot po njej, ker mu je izobrazba omogočila zaposlitev za nedoločen čas.

Če želimo dosegati višji nivo v podajanju učne snovi pri učiteljih, bi najbrž morali te oblike zaposlitve za nedoločen čas ukiniti, in to vse do akademskih naslovov, v celotni vertikali izobraževanja.

Zakaj je ta pojem, ki bi moral imeti po svoji vsebini pozitiven pomen, pomeni v šolstvu nekaj negativnega?

Storilnost pa lahko razumemo kot doseganje ciljev in standardov znanja vseh otrok, zvišujeje raveni koncentracije in pozornosti, večanje inštrumentalne in psihofizične  kondicije, spodbujaje ustvarjalnega mišljenja in kreativnosti, samostojnosti v reševanju problemov in iskanju poti, uporabi učnih tehnologij itd...

3. k iskanju novih rešitev

V javnih glasbenih šolah prevladujejo še vedno oblike dela ini metode poučevanja kot nekoč. Sam sistem se ni sposoben prilagajati sodobnemu razvoju učne tehnologije, didaktike, razvoju naprednejših pogledov na poučevanje zlasti najmlajših otrok. Učenci so pri pouku pasivni in v podrejenem položaju učitelja.  Tisto kar se sicer dogaja, ni veliko. So precej osamljeni primeri, pa še ti so največkrat odvisni od naklonjenosti elite.

Javne glasbene šole niso usmerjene v reševanju učnih težav, končne ocene otrok dajejo videz, da le teh nimajo. Zato tudi ne zaposlujejo svetovalnih delavcev, ki bi bili ob učnih težavah v pomoč tako učiteljem kot tudi učencem in staršem.

4. novih produktov

Razen uporabe manjših kitar, novih produktov, didaktičnih pripomočkov, ki bi olajšalo delo učitelja in otrok praktično ni, ali pa je to spet precej odvisno od učiteljev, kako si pomagajo z lastnimi računalniki, tablicami, telefoni, in koliko so sami pripravljeni iskati ustrezne vire znanja, da bi otroku bil pouk zanimivejši. 

5. hitrejših korakov v temovalnem duhu modernih družb.

Številčnost še ne pomeni tudi večje kvalitete. In to vsekakor velja za Slovenijo. Imamo mrežo gasbenih šol, ki se med seboj kljub močni centralizaciji, vedno bolj razlikujejo. Ravno te razlike vodijo v konkurenčnost in iskanje novitet, kar bi bilo za razvoj glasbenega šolstva pri nas vspodbudno. Tako pa ga centralistično usmerjena ureditev, polna formalnih predpisov, prej zavira kot vspodbuja.

Tudi na izobraževalnem področju mora  kakovost postati in ostati stalno vodilo. Kakovost izobraževanja je dinamičen koncept.

Sama se sprašujem, kaj pomeni kakovost v sistemu javnega glasbenega izobraževanja. 

Končne ocene to ne morejo biti, ker največkrat ne ocenjujejo znanja otrok, ker so subjektivno ovrednotene z oceno učitelja. Če hočemo torej delati v smeri kakovostnega javnega glasbenega šolstva, bi morali najprej spremeniti tudi sistem in vrednotenje ocenjevanja.

Kakovost sistema javnega glasbenega izobraževanja bi mogoče lahko ocenili na podlagi vpisanih in izpisanih otrok v šolskem letu in preverili razloge, zakaj do tega prihaja. Otroci se izpišejo iz glasbene šola iz več razlogov:

1. nerazumevanje z učiteljem

2. pretežka snov, preobremenitev

3. zaradi predmeta teorije vzgoje

4. zaradi nerednega dela

5. zaradi slabe ocene

6. ker ne dosega standarde znanja predvidene za tisti razred,

7. zaradi učnih težav, slabše motorike, slabše razvitega posluha itd.

Kakovost izobraževanja bi najbrž lahko pokazala številka, koliko vpisanih otrok v prvi razred kitare, dejansko zaključi osnovno glasbeno šolo. Hitro bi ugotovili, da je osip velik. Zakaj je temu tako?

Uspešnost se lahko ovrednoti tudi po nastopih učencev. Koliko, kdo in kje nastopa. Pri tem pa se moramo vprašati, če je vsak nastop tudi dober nastop? Kako je s tistimi otroci, ki ne želijo nastopati, pa morajo, ali ki nastopajo s pretežkim programom in se na nastopu veliko motijo. Uspešno nastopanje otroka je bistveno za doseganje pozitivne samopodobe učenca kot kitarista. Lahko paje izvor travme, ki vpiliva še daleč v življenje posameznika.

Kaj postaviti kot merilo kakovosti?

Zdi se, da je na to vprašanje težko odgovoriti, oziroma da sistem in družba sama nimata jasnega odgovora. Od tega pa je seveda odvisna vsa politika razvoja. Ob tem se moramo vprašatitudi, kakšne glasbene šole želimo imeti, kaj želimo da se otroci naučijo, in koliko to zares obvladajo.

Osnovno merilo kakovosti bi moralo biti dejansko znanje otrok, koliko se z glasbo ukvarjajo še po tem, ko zaključijo šolanje. Kakšno je njihovo znanje, kako obvladujejo spretnost igranja na inštrument. Te podatke pa bi najbrž težko zbrali. Statistični podatki o uspešnosti določene šole so lahko precej zavajajoči, če temeljijo na golih ocenah.

Kriterije uspešnosti glasbenega izobraževanja se statistično ne da izmeriti s številkami. Pomembnejša je vsebina, kdo, kaj in kako izobražuje.

Na kakovost vzgojno izobraževalnega dela definitivno odločilno vpliva predvsem učitelj. Barica Marentič Požarnik, ki je bila tudi mentorica moje diplomske naloge pravi,  notranje prenove učnega procesa ne moremo doseči le s transmisijo predpisov, organizacijskih ukrepov, učnih načrtov, novih vsebin od zgoraj navzdol, ampak v tesni interakciji s samimi učitelji, z njihovimi idejami in izkušnjami, z v učitelje in šole usmerjenim spopolnjevanjem, ki resno jemlje in se sooča s spodbudami od spodaj in z modrostjo prakse.

Na področju javnega glasbenega šolstva se je zgodilo ravno obratno. Prenova glasbenega šolstva je šla najprej v smeri transmisije predpisov, centralizacije šolstva, uvajanju nove šolske zakonodaje, ne da bi najprej analizirali obstoječe stanje na glasbenih šolah. Npr. Za učitelje kitare se je zahtevala po novi šolski zakonodaji visokošolska izobrazba, s tem, da si je nekaj let po uvedbi te zakonodaji ni bilo mogoče pridobiti.  Amapk to je druga in dolga zgodba. Nič nimam proti, da se učitelji izobražujejo, čim več, vprašanje je le, kako, in kako se ob tem upoštevajo znanja dobre pedagoške znanje v samem procesu pripravljanja kadra za ta poklic.

Sistem je enostavno zanikal dobre učitelje in prisegal na izobrazbo kot edini pokazatelj ustrenosti.

Hkrati je bila takrat nujno potrebna prenova v samem izobraževanju učiteljev, kar pa se ni zgodilo, saj študij inštrumentalne pedagogike, ki se je takrat pripravljal v  velenjski glasbeni šoli, nikoli ni zaživel, in tako je ostala edina inštitucija za izobraževanje učiteljev še vedno Akademija za glasbo v Ljubljani, ki pa se novim potrebam po novemu znanju ni prilagodila. 

Kdo so bili takrat ti odločevalci, ki učiteljem niso ponudili ustreznega izobraževanja, od njih pa so to zahtevali? Le ti so namreč odgovorni, da sistem glasbenega šolstva ni šel v smeri razvoja in iskanja novih poti, ki ga sodobni čas zahteva. Da ostaja še vedno zastarel v načinu izvajanja pouka, didaktiki, metodiki, da ne pišem o sami vsebini, učbenikih, učnih načrtih, ki so še vedno omejeni samo na klasično glasbo

Menim, da so posamezniki, ki služijo eliti v smislu preprečevanju uveljavljanja pravic posameznim učiteljem, ali skupini, celo nagrajeni z podelitvijo vodilnih mest, z nagradami itd.

 

 

Contact us

Click here and write your email address, phone number, address, or any other contact information your website visitors can use to get in touch with you.
I'm a paragraph. Click here to add your own text and edit me. I'm a great place for you to tell your story and let your visitors know a little more about you.
Name*
Email address*
Message*

Opening hours

If you have a store, use this space to let your website visitors know when it's open.