Inovativna metoda poučevanja kitare PRO - IGRA, DISLEKSIJA, AVTIZEM, SLEPI SLABOVIDNI, PETLETNI OTROCI,ZAČETNIKI

METODA MOTORIČNEGA, DINAMIČNEGA IN GLASBENEGA UVIDA

Kdaj se otroci lahko začnejo učiti note? Primerjava začetnic za kitaro...

 

 

Danes sem vzela v branje diplomsko delo Katje Florjančič pod mentorstvom Žarka Igrnjatoviča, z naslovom RAZVOJ IN PRIMERJALNA ANALIZA ZAČETNIC ZA KITARO

https://core.ac.uk/download/pdf/67545623.pdf

Diplomsko delo sem začela z zanimanjem brat, nato pa sem opazila, da je zgolj deskriptivno naravnano, in nepopolno tudi v svojem naslovu, saj ne vemo, ali je to zgodovinski prikaz začentic, ali vseh začetnic ki danes obstajajo. Zdi se, da je obojega malo, vendar to ni posebej opredeljeno.

Tudi ni opredeljeno, komu so te začetnice namenjene. Starosti otroka. V času Stanka Preka so se kitaro učili starejši učenci, zato je ta učbenik s tega vidika neprimeren.

Menim, da je takšen naslov nepopolen, saj ne zajema vseh začetnic za kitaro, ki so se ali se trenutno pojavljajo na tržišču. Oziroma pogrešam hipoteze, odnos raziskovalke do predmeta raziskovanja, kaj želi povedat, oziroma utemeljit. Kakšne rešitve diplomska naloga ponuja ob določenih ugotovitvah. Tako se zdi diplomska naloga zgolj kot opisovanje učbenikov.

Učbeniki, kot učni pripomočki so seveda pomembno didaktično sredstvo za učitelja, in so predvsem v preteklosti bili izrednega pomena. Danes se zdi, da ob pojavu interneta, aplikacij in vseh učnih tehnologij, učbenika sploh ne potrebujemo več. Ampak, ali je res tako? Ob vsej tej poplavi najrazličnejši šol za kitaro, ki obstajajo, vedno bolj v središču postaja pomembna metoda poučevanja. Zdi se, da ima vsak učitelj svojo metodo, ampak, ali je res tako.

Ko poslušam posnetke učencev različnih glasbenih šol, privatnih ali javnih glasbenih šol, imajo vsi začetniki isti problem, največkrat kitare ne držijo pravilno, nimajo urejenga igranja, imajo slabi ton itd. Zakaj?

Naše razmišljanje se mora spremenit od vprašanja Kaj igrati? na vprašanje Kako igrati?

Učbeniki so vedno usmerjeni k razvijanju določenih ciljev glasbenega izobraževanja, zato sem pri obstoječi analizi pogrešala opredelitev, komu so ti učbeniki bili namenjeni, predvsem tistih, ki so še v uporabi. Vsak učbenik bi moral biti opremljen tudi z didaktičnimi navodili za učitelja. Vsebina učbenikov predvsem govori, kaj želim pri otrocih doseči, ne pa kako se to doseže. Tu ostajajo učitelji nemočni.

Zato bom spet izpostavila mojo metodo poučevanja, ki predvsem daje navodila, kako doseči zastavljen cilj.

Učbenik nam tudi pove, h kateremu didaktičnemu pristopu je avtor naklonjen, kateri tehniki daje v začetku poudarek, kateri ne. Tudi to sem pogrešala.

Ko se ponovno vprašamo o ciljih inštrumentalne pedagogike pri nas, bomo hitro ugotovili, da so zastareli, in da jih je potrebno korenito spremeniti.

Menim, da je obstoječa Začetnica za kitaro, Tomaž Šegule, ki je danes v uporabi, neprimerna za današnji čas iz več razlogov.

Če hočemo določen učbenik postaviti v nek pedagoški okvir in mu določiti dodano vrednost od prejšnjega, moramo določiti najprej starost otrok, komu je namenjren itd. Avtorica kot edino kritično pripombo navaja, da učbenik vizualno ni privlačen za otroke, vse ostalo pa se zdi, da je v redu.

Pa ni. Če bi vprašala upešne učitelje kitare po Sloveniji, bi najbrž marsikateri odgovoril, da po tem učbeniku sploh ne dela, oziroma v manjšini.

Torej, zakaj uporabljati učbenik, ki več ni ustrezen. Kaj mu manjka?

1. vsebina se še vedno nanaša na izključno klasično glasbo

2. tehnični elementi so sicer zajeti, vendar didaktično pomanjkljivi, saj ob njih učitelj ne dobi navodl, recimo, kako pri učencu doseči pravilno držo, kako pri učencu doseči dober ton, kako doseči sproščeno izgranje itd.

3. vse to bi moral ustrezni učbenik tudi imet, didaktična navodila, namenjena učiteljem,

Menim, da bi se učenci morali vpisovati na inštrument že pred osmim letom, kot to priporoča naš sistem javnega glasbenega šolstva. Žal temu ni tako, zato tudi potrebe po novi Začetnici za kitre, namenjene pet, šest sedem letnim otrokom ni. Oziroma je to prepuščeno iznajdljivosti učitelja. Žal se v pisanje učbenika premalo vključijo pedagoška znanja, didaktično metodološka. Vsi učbeniki se nekako ponatis prejšnjih, z nekaj dodane vrednosti.

Začetki igranja na kitaro so izrednega pomen. Še nedolgo nazaj, so kitaro učili v glasbenih šolah samouki, amaterji, zato ni čudno, da je program na srednji glasbeni šoli kot enega izmed ciljev navajal tudi popravljanje tehnike igranja.

Vsak, ki je kdaj igral kitaro, ali ki je učil, ve, da je to najtežje popravljati. Da je to lahko dolg proces, ki se mogoče kdaj nikoli ne zaključi. Tudi sama sem bila deležna takšnega poučevanja, moj prvi učitelj mi ni dajal ustreznih navodil, igranje je bilo krževito, ton slab, da ne govorim o tremi. Skratka ob iskanju rešitev zase, sem našla rešitve za druge. Menim, da brez tega procesa, moje metode ne bi bilo.

Pisanje učbenika bi moralo biti tudi metodološko didaktično opremljeno, in zahteva specifična pedagoška znanja, ki pa so mnogokrat zanemarjena. Največkrat v ta proces pedagogi niso vključeni.

 

KITARO UČIM PO SVOJI METODI PRO IGRA....ki ima svoj didaktično metodološki pristop ob upoštevanju individualnih posebnostih otroka, s poudarkom na razvijanju posluhe in pravilne tehnike, hkrati pa v prvem letu šolanja namenoma zanemarjam note, saj menim, da učenje not odvrača pozornost od posluha.

 

Mnogokrat so namreč ravno note in glasbena teorija povod, da se nekdo izpiše iz glasbene šole ali da mu to postane ovira za napredovanje....

 

To vprašanje dajem v razmislek vsem, ki se aktivno ukvarjate s poučevanjem otrok, oziroma tistim, ki bi si želeli igrati na inštrument.

 

Sama sem ravno zaradi tovrstnih ovir razivila svojo metodo poučevanja kitare, ki sem jo imenovala PRO IGRCA, in ni odvisna od poznavanja glasbene teorije, oziroma le ta ni predvidena v samem štartu ... ampak se prilagaja razvoju posameznika, kognitivnemu stilu, napredku, radovednosti itd.

 

Kaj pomenijo danes diplomske naloge, če niso kritične, če ne zahtevajo določenih sprememb v sistemu, če le opisujejo in primerjajo. Študentje ne smejo misliti s svojo glavo.

Je pa res, da je danes težko biti kritičen, kar sem izkusila tudi sama, ko sem pisala diplmsko nalogo. Naletela sem na vrsto težav tudi z Ministrstvom za šolstvo, ampak posledice raziskave so bile pozitivne, učitelji smo dobili možnost doizobraževanja.