Inovativna metoda poučevanja kitare PRO - IGRA, DISLEKSIJA, AVTIZEM, SLEPI SLABOVIDNI, PETLETNI OTROCI,ZAČETNIKI

METODA MOTORIČNEGA, DINAMIČNEGA IN GLASBENEGA UVIDA

Primer ustvarjanje konfliktov kot utrjevanje pozicij moči elite, doprinos ur

Eden izmed izvora konfliktov med učitelji glasbenih šol so razlike v doprinosu ur. S tem učitelji dokazujejo svoje delo, da so lahko upravičeni do dopusta med šolskimi poletnimi počitnicami in seveda tudi do svoje plače. Kaj vse se šteje za doprinos ur, in koliko ur določeno delo opravičuje, je od šole do šole različno. Nekatera pravila so ohlapna, in učitelji z lahkoto dokažejo svoje delo, drugje spet, so zelo ozka, saj se pogosto za določeno delo ne prizna dovolj ur, realno je potrebnih več. Delala sem na različnih šolah. Tam, kjer so ure ohlapno določene, je zadovoljstvo učiteljev večje, ravnateljem pa omogoča stabilen položaj na vodilnem delovnem mestu, saj se učitelji bojijo sprememb. Drugje so ravnatelji stabilnejši na svojih pozicijah, zato lahko doprinos ur urejajo po svoje, tudi v smeri izkoriščanja učiteljev in ustvarjanju napetosti v kolektivu, slabe klime in nezadovoljstva. Doprinosa ur je tabu tema, ki omogoča krivično vrednotenje dela učiteljv javnih glasbenih šol. Če imamo mrežo javnih glasbenih šol, bi morala biti pravila vrednotenja učiteljevega dela poenotena. Na eni od šol, kjer sem učila, so na pomoč poklicali sindikat, ampak ta ni zainteresiran, da bi posegal v reševanje tega problema. Učitelji se bojijo za svoja delovna mesta. Njihove zaposlitve za nedoločen čas niso več tako sigurne, čeprav po drugi strani vemo, da se tako ustrahovanje dogaja že več deset let. Tukaj je primer ohlapnih navodil za vrednotenje pouka in dela na Glasbeni šoli Trbovlje, kjer sem bila dvajset let zaposlena. Zanimivo je tudi, kaj in koliko se vrednoti delo s tekmovalci, in koliko se vrednotijo priredbe, ki jih učitelj piše za orkestre ali komorne skupine. Kdor pogosto tekmuje z učenci bo vedel, da je za pripravo na tekmovanje potrebno ogromno dela. Šola, kjer sem učila, temu ni dajala posebnega pomena. Ne vem, mogoče se je zdaj kaj spremenilo, vsekakor takrat se tekmovanja niso posebno vrednotila. Ravnatelj stimulira svoje učitelje predvsem v tiste dejavnosti, po katerih je tudi sam ocenjen, in od tega seveda tudi njegovo delo. Zanimivo bi bilo pogledati ocenjevalno listo vrednotenja ravnateljev, in jo primerjati z dejavnostmi šole, čemu se daje prednost.

 

NAVODILA ZA VREDNOTENJE POUKA IN DELA, KI SE IZVAJA V OKVIRU DELOVNEGA ČASA NA GŠ TRBOVLJE 2013/14 38 tednov pouka DELOVNI DNEVI DNEVI POUKA ŠT. UR INDIVIDUALNEGA POUKA, NASTOPOV IN IZPITOV SEPTEMBER 21 21 8 OKTOBER 23 19 8 NOVEMBER 20 20 8 DECEMBER 20 17 7 JANUAR 22 22 9 FEBRUAR 20 15 6 MAREC 21 21 8 APRIL 21 18 8 MAJ 20 20 8 JUNIJ 21 17 6 JULIJ 23 / / AVGUST 20 / / skupaj = 252 = 190 =76 ZA IZPITE SE ŠTEJE 2 TEDNA = 4 pedagoške ure ZA NASTOPE NAJMANJ 1 TEDEN = 2 pedagoški uri Redna učna obveza in vzgojno izobraževalni proces poteka v dnevih pouka. Delovna obveza se lahko opravlja med jesenskimi, božično novoletnimi, zimskimi ali prvomajskimi počitnicami, izjemoma med šolskim letom ob sobotah in nedeljah, prisotnost na šoli je obvezna do 1.7.2014, ponovno pa od 25.8.2014, ravnateljici se pred pričetkom izrabe dopusta javi dejanska odsotnost, ko učitelj ne bo dosegljiv za službene obveznosti. Ostali delovni dnevi morajo biti zapolnjeni z realiziranimi urami, ki jih opravite v času dni pouka, oz. ste prisotni na šoli v delovnih dnevih med počitnicami in opravljate ostalo delo, ki ga opravlja učitelj poleg pouka npr. urejanje učilnic, dokumentacije, knjižnice, instrumentov, priprave za pouk in delo v naslednjem šolskem letu,…). POVPREČNI MESEČNI IZRAČUN: za malico vsak delovni dan pol ure / prisotnost na delu več kot 4 polne ure: 19 dni = 9,5 ur, 20 dni = 10 ur, 21 dni = 10,5 ur, 22 dni = 11 ur Učenec individualnega pouka ima na vsake 30 oz. 45 min. pouka 15 min. priprav ENAČBA ZA IZRAČUN PRI UČENCIH, KI IMAJO POUK 30 MINUT seštevek vseh lekcij po 30 minut : 2 = število polnih ur pouka število polnih ur pouka x 15 min. : 60 min. = število ur priprav število polnih ur pouka + število ur priprav = polne delovne ure, ki jih vnesete v rubriko (Primer: izračun na 17 učencev, ki imajo vsi pouk po 30 minut: v 20 delovnih dnevih 8 lekcij po 30 minut na učenca = 68 ur pouka x 15 min. priprav na vsako lekcijo : 60 min. = 34 ur, skupaj 102 uri, Skupinski pouk ima na vsake 45 min. pouka 15 min priprav, nauk o glasbi oz. solfeggio na 60 min. pouka 30 min priprav. (Primer: orkester ima 3 x 45 min. na teden v 20 delovnih dneh + priprave = skupaj 12 ur, Korepeticije: korepetitorji po urniku, učitelji orkestrskih instrumentov v mesecu, ko učenec potrebuje korepeticije po realizaciji, po urniku korepetitorjev. Interni nastop 2 uri na nastop (za učitelje z nastopajočimi učenci in korepetitorje) Oddelčni / razredni nastop 3 ure na nastop (za učitelja z nastopajočimi učenci in korepetitorja) Javni nastop v šoli oz. v Trbovljah 3 ure na nastop (za učitelja z nastopajočimi učenci in korepetitorja) Javni nastop izven Trbovelj po realizaciji – potni nalog, od 4 do 12 ur na nastop (za učitelja z nastopajočimi učenci, korepetitorja) Sprejemni preizkus na srednji stopnji po realizaciji – potni nalog, od 4 do 12 ur na dan preizkusa (za učitelja s kandidatom za sprejemne, korepetitorja) Revije izven Trbovelj po realizaciji – potni nalog, od 4 do 12 ur na nastop (za učitelja z nastopajočimi učenci, korepetitorja) Revije v šoli oz. v Trbovljah 4 ure na nastop (za učitelja z nastopajočimi učenci in korepetitorje) Tekmovanja po realizaciji od 4 do 12 ur na tekmovanje (za učitelja s tekmovalci in korepetitorja) Tekmovanja v šoli oz. v Trbovljah 4 ure na nastop (za učitelja z nastopajočimi učenci in korepetitorje) Dodatni pouk v mesecu nastopa na učenca: za oddelčni / razredni / interni nastop 1 ura za javni nastop / revijo 2 uri za sprejemni preizkus 3 ure (vsak mesec v šolskem letu priprav na preizkus 1 ura) za tekmovanje 4 ure (vsak mesec v šolskem letu priprav na tekmovanje 2 uri) na komorno skupino: za oddelčni / razredni / interni nastop 2 uri za javni nastop / revijo 3 ure za tekmovanje 4 ure (vsak mesec v šolskem letu priprav na tekmovanje 2 uri) na orkester: za interne nastope 3 ure za javne nastope / revije 6 ur Svet zavoda: 3 ure na sejo Pedagoški sestanki / konference, seje delavskega zbora: 3 ure na sestanek Aktivi: 2 uri na mesec Roditeljski sestanek / govorilne ure: 4 ure na mesec (2 uri, če ima učitelj manj kot 8 učencev) Koncerti, kot izobraževanje: Obisk koncerta, ki ga šola organizira na šoli ali v Trbovljah za potrebe izobraževanja in pouka: 1 ura Obisk koncerta, organiziran izven šole in Trbovelj, ki ga šola financira: po realizaciji - potni nalog Nastop - sodelovanje učitelja v šolskih skupinskih zasedbah: 2 uri Nastop učitelja solistično, v komornih zasedbah na šolskih nastopih, ki jih organizira šola: 3 ure Dežurstva in prisotnost na nastopih / prireditvah: za učitelje, ki nimajo nastopajočih učencev Oddelčni / razredni / interni nastop 1 ura Javni nastopi / revije v šoli oz. v Trbovljah 3 ure Regijska, državna tekmovanja ali državne revije organizirane na naši šoli: 5 ur za poldnevno dežurstvo 10 ur za celodnevno dežurstvo Urejanje not in instrumentov na mesec: 5 ur za individualni pouk in komorne skupine (2 uri, če ima zaposleni manj kot 8 učencev) 2 uri za orkestre Administracija na mesec: 4 ure (2 uri, če ima zaposleni manj kot 8 učencev) Seminarji in delavnice na dan: na šoli: 10 ur izven šole: po realizaciji dnevno Drugo delo: Vadenje učiteljev za potrebe pouka mesečno: 10 ur (za vsak drugi instrument, ki ga poučuje učitelj dodatno mesečno 2 uri) Vadenje korepetitorjev za nastope v organizaciji šole v mesecu nastopa: za vsakega korepetiranega učenca - na oddelčnem, razrednem in internem nastopu 30 minut - na javnem nastopu in reviji 3 ure - na tekmovanju 6 ur Vadenje učiteljev za nastope v organizaciji šole v mesecu nastopa: - ki igra v šolskih zasedbah za javne nastope 3 ure - ki igra solistično za potrebe šole 8 ur Notiranje / aranžiranje skladb do 5 min dolžine po dogovoru za potrebe šolskih prireditev in nastopov: - zasedba do štiriglasja / 4 instrumente: 8 ur na skladbo - zasedba od petglasja dalje / 5 instrumentov: 10 ur na skladbo (na vsak dodaten instrument 1 ura na skladbo) Pisanje / urejanje programov, plakatov, tekstov, scenarijev za šolske prireditve in nastope: 2 uri na nastop Organizacija javnih koncertov, projektov: Božično novoletni koncert od septembra do decembra mesečno 3 ure, Naš svet glasbe od februarja do maja mesečno 3 ure, Materam in ženam od januarja do marca mesečno 3 ure, Pozdrav našemu mestu z OŠ T. Čeč april in maj mesečno 3 ure, Našemu mestu maj in junij mesečno 3 ure Snemanja, fotografiranja nastopov: interni, razredni, oddelčni 2 uri javni, revije 4 ure Praktična predstavitve instrumentov / glasbene šole za učence osnovnih šol in vrtcev 2 uri na predstavitev za učitelje in korepetitorje, sodelujoče na predstavitvi 4 ure organizacija predstavitve v posameznem dnevu Računalniška obdelava tekstovnega, slikovnega, zvočnega in video materiala za projekte in nastope v mesecu nastopa oz. izpeljave projekta (izdelava video, audio, CD, DVD, projekcij in podobno): 8 ur na posamezno prireditev Šolski izleti / ekskurzije: po realizaciji – potni nalog Božično novoletni ples in Pustno rajanje za učence organizator 5 ur dežurni učitelji 3 ure Inventura / Inventurna komisija v decembru 3 dni po 8 ur Priloga: Obrazec za izpolnjevanje mesečne realizacije ur Sprejela ravnateljica 26.8.2013 ravnateljica Katja Mikula, spec

RAZVOJ GLASBENE GA ŠOLSTVA PRI NAS OD OSAMOSVOJITVE DALJE

Če pogledam s časovne distance na razvoj glasbenega šolstva pri nas v zadnjih dvajsetih letih ugotavljam, da ni zagotovil bistvenega napredka v kvaliteti izobraževanja in vzgajanja naših otrok, prej nasprotno, jo je celo zavrl.

 

Javno glasbeno šolstvo pri nas postaja trd sistem birokracije, v katerem postajajo otroci, starši in učitelji samo še številke, pomembne za ohranjanje pozicij moči  nekaterih posameznikov, predstavnikov elit.  

 

Znotraj sistema je prisotna manipulacija, ki ustvarja konflikte, s pomočjo katerih se ohranja sistem. Politika na vseh družbenih nivojih gre v smeri osamitve in izolacije posameznikov, ter ustvarjanju konfliktov med njimi.

 

Pritisk se izvaja tako na učitelje kot na otroke.

 

Na učitelje v obliki nesmiselnih zahtev, kot so izpolnjevanje najrezličnejših obrazcev in formularjev, ki s samim pedagoškim delom nimajo čisto nič skupnega. Hkrati pa so učitelji v zadnjih dvajsetih letih  v nenehnem strahu pred izgubo službe, zato so pripravljeni storiti vse, kar jim oblast veleva. Tak sistem kritičnosti, niti ne upošteva ustvarjalnih idej posameznikov, ki ne sodijo v elitno skupino.  Zato bistvenega vsebinksega in metodološkega napredka na področju šolstva ne more biti. 

 

Otroci pa so izpostavljeni pretiranim zahtevam, zastarelim učnim načrtom, oblikam in metodam pouka, ki ne sledijo sodobnim trendom, usmeritvam na področju glasbenega izobraževanja

 

Zakaj ne prihaja do učinkovitih reform, tudi na področju glasbenega šolstva?

 

Sociološke raziskave pri nas so pokazale (Hribar 2004), da se je ob zanmenjavi političnega sistema iz socializma v demokracijo pri nas elita reproducirala kar v 73 procentih. To je vsekakor zelo visok procent, zato reforme na vseh področjih, gospodarskem, šolskem, kulturnem, političnem niso bile učinkovite, še veš, sistem s svojimi spremembami vse bolj postaja naklonjen elitam. Zakonodaja postaja dvotirna, kar pomeni, da za elito veljajo drugi členi kot za "navadne" ljudi. Sistem ne dopušča sprememb, saj je nepravilnosti v sistemu mogoče dokazovati le na sodišču, kar pa je dolga in mukotrpna pot prizadetih ljudi. Zaradi tega se kršijo pravice državljanov namenoma, saj se elite zavedajo šibkosti večine in pravnega sistema.

 

V demokraciji, oziroma kapitalizmu, ki smo mu priča danes, oblike zaposlovanja za nedoločen čas ne izhajajo več iz temeljne človekove pravice do dela, saj je ogromno državljanov Slovenije kljub temu izgubilo službe, pač pa ohranitvi pozicij moči na vodilnih delavnih mestih v državni upravi, v raznih izobraževalnih ustanovah, fakultetah, ministrstvih pa tudi šolstvu.  Zaposlitve za nedoločen čas zavirajo družbeni napredek, saj ne omogočajo konkurenčnosti idej in praks, s tem pa tudi napredka na vseh področjih. Njihova podlaga je predvsem izobrazba, papir, ne pa tudi dejasnko uporabno znanje. Tudi zato ne prihaja do ustreznih reform in izboljšav na vseh področjih. Tovrstne zaposlitve ne zagotavljajo konkurenčnosti idej, ne nagrajujejo razultatov dela, ne spodbujajo ustvarjalnost in kreativnost zaposlenih , še več,  nekatera delovna mesta elita ohranja za svoje potomce. Take oblike zaposlovanja so eliti omogočila, da se je ustoličila na tistih delovnih mestih, kjer se odloča o pomembnih vprašanjih. To so npr. razni svetovalci na ministrstvih, profesorji na fakultetah itd. Razpisi za elitna delovna mesta so največkrat prilagojena posamezniku.  Medtem ko so ostali pogoji zaposliteve služb v javni upravi in šolstvu zbirokratizirani in pogosto nerealni in nesmiselni, kot se je to kazalo in se še vedno kaže v npr. glasbenem šolstvu. Pravila zaposlovanja odrejajo izključno Odredbe o normativih, ki jih morajo izpolnjevati učitelji glasbenih šol, ti normativi pa so velikokrat nesmiselni,  saj niso povezani s prakso in neko logiko.

 

Tudi na področju glasbenega šolstva zaposlitve za nedoločen čas učiteljev zavirajo razvoj šolstva v smeri večjih kvalitetnih sprememb. Sistem fetišizira izobrazbo. Spremenil se je tudi namen glasbenega šolstva, kjer naj bi se razvijali posbeni talenti, prepoznani s sprejemnimi preizkusi.  Glasbene šole so postale usmerjene v splošno izobraževalne cilje, kjer pa sprejemni preizkusi posluha niso več smiselni, se pa še vedno izvajajo. Kar je ponovno leglo spora med sistemom šolstva in uporabniki, to je starši otrok.

 

Sistem glasbenega šolstva je postal sam sebi namen, njegov cilj ni več zagotoviti  kvalitetno izobraževanje otrok v smeri njihovega optimalnega razvoja, temveč ohranjanju delovnih mest, ki so potrebna za ohranitev pozicij moči ravnateljev, predstavnikov sindikata, različnih služb na ministrstvu za šolstvo.

 

Sistem dopušča vrsto krivic, kar povzroča med učilji različne spore.

 

Tudi sama sem si prizadovala za odpravo tovrstnih krivic, najprej v Glasbeni šoli Trbovlje, kjer sem bila zaposlena. Uveljavljala sem pravico do zaposlitve za nedoločen čas, saj je bila večina učiteljev z isto izobrazbo kot sem jo takrat imela sama, zaposlena po glasbenih šolah v Sloveniji za nedoločen čas. Ob tem, da je nova šolska zakonodaja predvidevala tako zaposlovanje v 93. členu ZOFVi(1996), ki pa se ni upošteval v praksi. 

 

Zanimivo pa je, da je v tistem času o tem odločala v. d. ravnateljica, ki sama ni imela zahtevane izobrazbe. Zanimivo je, da se je ravnateljem zakonodaja v prehodnih določbah prilagajala. Prav tako je bilo zanje organiziran prilagojen študij, npr. na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je v letih 2001 2003 šolalo več sto ravnateljev. V tem času se je priznal končan študij B predmeta po starem programo, ne prej in ne po tem, to ni bilo več mogoče. Kar spet potrjuje moje domneve, da ravnatelji sodijo v elito, za katero je bolje poskrbljeno kot za učitelje. 

 

Ker ni bilo izrednega študija kitare, sem končala študij pedagogike in sociologije na Filozofksi fakulteti 2003 in 2004 že napredovala v naziv mentor. Kljub temu, da sem imela sedaj celo višjo izobrazbo kot večina učiteljev kitare v Sloveniji, 93. člen ZOFVi zame ni veljal. Minister za šolstvo, g. Zver mi je celo odgovoril na mojo prošnjo, da sem napredovala po pomoti. Kljub izjemnim rezultatom na področju pedagoškega dela in dejstvu da sem z odliko diplomirala na Filozofksi fakulteti, opraviola strokovni izpit, in  ob 93. čenu ZOFVi ja za pravno službo Ministrstva za šolstvo, nisem bila upravičena do zaposlitve za nedoločen čas. Postala sem sicer ena najboljših učiteljic kitare pri nas, ki pa je ostala brez zaposlitve, ko je kandidirala za ravnateljico,  ampak to je druga že tema.

 

V okviru Društva učiteljev kitare EGTA sem si prizadevala za pravico do izobraževanja, saj ob novi šolski zakonodaji 1996, učitelji kitare niso imeli možnosti zahtevano izobrazbo pridobiti. Nihče si nemore predtavljati, koliko časa, energije in znanja je bilo potrebno za uvedbo izrednega študija za kitaro. Pri tem mi razen Barbare Škrjanec, in redkih posameznikov, ki so prispevali denar za odvetnika, ni nihče pomagal. 

 

Dve leti sem neuspešno pisala dopise in prošnje na različne inštitucije od Ministrstva do Varuhinje človekovih pravico, do Sindikata, Zavoda za šolstvo, Akademijo za glasbo itd. Zato sem vse te dopise in odgovore inštitucij zbrala v fascikel ter vsebino opremila s kazalom. Skupaj je bilo 170 strani, ki sem jih dala tudi na zgoščenko ter na ta način predstavila naš problem Odvetnikiški pisarni Čeferin. Deset učiteljev nas je zbralo denar, in tožba za presojo 93. člena na Ustavnem sodišču je bila vložena. Akademija za glasbo, ki do tedaj ni imela ne kadrov in ne prostora za izredni študij, ga je po vloženi tožbi čudežno našla. Moja diplomska naloga pa je bila nekakšna brezplačna raziskava o motivaciji za študij,  saj je izredni študij bil oblika dobrega zaslužka za Akademijo. Žal pa ni zaživel izredni študij v Velenju, na katerega smo vsi upali. Tako se je problem deloma rešil le za učitelje kitare, ostali pa so ostali brez te pravice do izobraževanja še vedno, naprimer učitelji harmonike. Zasposlitve za nedoločen čas so namreč učitelje uspavale v svoji navidezni varnosti, ki pa se iz leta v leto zmanjšuje. 

 

Reforma glasbenega šolstva se je začela od zgoraj navzdol ob neupoštevanju dejanskega stanja na terenu. Najprej so bili napisani zakoni, ne da bi upoštevali neko logiko stanja na terenu. Uvedba izrednega študija ni rešila celotnega problema izobraževanja učiteljev glasbenih šol, saj mnogi te pravice še vedno nimajo. Npr. učitelji harmonike.

 

Mnogi ne vedo, da brez deseterice učiteljev in moje aktivne vologe, še danes ne bi imeli diplome. Tudi Društvo učiteljev kitare ni bilo naklonjeno uveljavljanlju prvice do izobraževanja na sodišču, Po mirni poti ga pa še danes ne bi bilo.

 

G. Franc Okorn, ki je bil zadolžen za glasbeno šolstvo na Ministrstvu za šolstvo, mi potrebnih statističnih podatkov za diplomsko delo ni želel dati, zavrnil mi je tri prošnje, v tetrem odogvoru je bil celo žaljiv. Želela sem podatke, koliko je v Sloveniji glasbenih šol, koliko je učiteljev kitare, kakšno izobrazbo imajo. Zatrjeval mi je, da teh podatkov nima. Iste podatke sem dobila v pisni obliki od predsednika Dtuštva učiteljev kitare EGTA, g. Žarka Ignjatoviča. Na listu s temi podatki pa je bil spodaj podpisani ravno g. Okoren. 

 

Boj za pravico do izobraževanja je potekal dobri dve leti. Ob aktivni podpori šolskega sindikata, društva učiteljev in eni zdravi logiki uradnikov Ministrstva za šolstvo, bi se to lahko zgodilo lahko takoj.

 

Kot sem že omenila, reforma se je odvijala od zgoraj navzdol, s spremembo šolske zakonodaj Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja ZOFVi(1996) in vrsto zakoni ki so sledili. Ti zakoni niso upoštevali dejanskega stanja na glasbenih šolah po Sloveniji, niso izhajali iz prakse, zato je bilo nemogoče, da bi bila uspešna.

I'm a paragraph. Click here to add your own text and edit me. I'm a great place for you to tell your story and let your visitors know a little more about you.

 

Slika objavljena v Mladini, prispevek z naslovom Gabrovi absurdi

Tudi sama sem pisala članke na to temo, med drugim tudi v Bilten, revijo drušva učiteljev kitare EGTA. Takrat sem si prizavedala za učitelje, danes so moja prizadevanja usmerjena v otroke. Menim namreč, da se nanje kar malo pozablja. Učne težave učencev, ki jih zakon že določa v kategorijo otrok s posebnimi potrebami, postajajo vse pogostejši pojav tudi na glasbenih šolah. Zato je moje delo usmerjeno v raziskovanje le teh, kako se identificirajo in rešujejo. Tudi moj strokovni izpit leta 2004 je bil na to temo, ampak žal me nihče takrat ni resno jemal, kar se še danes ni bistveno spremenilo. Ampak za mano prihaja mlajši rod, ki ustvarja nove, prijaznejše poti do znanja, ne pri nas, ampak v tujini. Zakaj je pri nas vedno tako?

 

Najbrž bom spet naletela pri svojem raziskovanju na nerazumevanje, ampak z leti človek otrdi. Tisto, kar je v osnovnih in srednjih šolah ustaljena praksa, ostaja v glasbenih šolah tabu tema.

VIDEZ ELITIZMA - JAVNA GLASBENA ŠOLA DANES

Da je obisk glasbenih šol priviligiran in dostopen le nekaterim otrokom je praksa, ki izhaja že iz socializma. Takrat so bile glasbene šole namenjene le izredno nadarjenim in šolnine v primerjavi s plačami niso bile tako nizke, kot je to danes. Prav tako glasbene šole niso imele javnega značaja, ampak so bile v upravljanju občin. Zato je vsaka šola lahko imela svojo politiko dela. 

 

S tem, ko so postale glasbene šole v pristojnosti šolskega ministrstva, pa se je začela postopna centralizacija glasbenega šolstva, ki se je najprej kazala v poenotenem šolskem koledarju, s sistemom plač, učno obveznostjo učitelja itd. S tem, ko glasbene šole postanejo državne, se je za učitelja marsikaj spremenilo tudi na bolje, saj so se poenotili normativi in tudi plače učiteljev. 

 

Glasbene šole so se začele širiti, odpirati so začele nove oddelke, zaposlovati nove učitelje, kar je postajalo za državo vedno večje breme. Šolnine se v teh letih niso bistveno zvišale, zato so postale dostopnejše za otoroke.

 

Danes, ko smo priča novemu razslojevanju, ima obisk javne glasbene šole ponovno vlogo privilegija. To dokazuje naval otrok v glasbene šoleraznovrsten pristop k sprejemnim preizkusom zelo mladih otrok, pri katerih je težko izmeriti  vsebino glasbenega talenta. Politika sprejemnih preizkusov ni enovita, niti empirično podprta, ali dokazljiva, zato bi po mojem mnenju imel lahko vsak starš pravico do ugovora, če njihov otrok ni bil sprejev v glasbeno šolo.

 

Zanimivo je, ko pride tak otrok v privatno glasbeno šolo, kjer pa se pokaže za izjemno nadarjenega, ima vse preddispozicije, da bi se dobro razvijal, pa ga je sistem opredelil kot manj uspešnega od ostalih, ki so kandidirali za prosta mesta na javni glasbeni šoli.

 

Sprejemni preizkusi otrok so neprijetna izkušnja tako za starše kot tudi za učence, zlasti, če njihov otrok ni bil sprejet. Zgodi se, da imajo prednost vpisa otroci zaposlenih učiteljev. 

Ne trdim, da je to splošna praksa, ampak definitivno so takšni primeri vir nezadovoljstva in spora med potencialnimi uporabniki glasbenih šol. Sama poznam nekaj takšnih primerov.

 

Sprejemni preizkusi so s pedagoškega vidika neupravičeni, oziroma otroku celo škodljivi. Ko otrok ne naredi sprejemnega prizkusa, star komaj šest ali sedem let, je to zanj prvi neuspeh. Že starši se težko s tem soočijo, kaj šele otrok.

 

 

 

Način dela v javnih glasbenih šolah s svojim učnim načrtom, otroka okalupi,  (pred kratkim je bila to izjava enega od Avsenikov, harmonikaša, ki je v glasbeno šolo hodil samo eno leto).

 

Glasbena šola otroku ne da neke širine, svobodnega pristopa k muziciranju in ustvarjanju, ki naj bi izhajal iz otrokovih potreb, ne iz nekih imaginarnih ciljev. Svoj obstoj javne glasbene šole utemeljujejo z vzgojnimi cilji, kot so pridnost, deovne navade itd, kar je v današnjem svetu, poln nenehnih sprememb, na katere se je potrebno prilagodit, zastarelo. K uniformiranosti pa silijo tudi starše. To nazorno prikazuje vsebina prispevka, objavljenega na spletni strani, Nekaj idej, kako naj kot starš spremljam otrokovo glasbeno šolo.

 

Reforma se je pričela od zgoraj navzdol, ob neupoštevanju dejanskih razmer v glasbenem šolstvu, kar je bilo obsojeno na nazadovanje in neuspeh. 

Spremembe so se začele z uvajanjem nove šolske zakonodaje in ostalih predpisov, kar je privedlo danes do čiste birokratizacije šolstva. To pomeni, da otroci in učitelji postajajo z vidika države samo še številke. 

Nova šolska zakonodaja je leta 1996 z novim Zakonom o financiranju vzgoje in izobraževanja tudi za učitelje glasbenih šol zahtevala visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri ob dejstvu da je bilo še leta 2003, ko sem delala diplomsko nalogo, skoraj polovica učiteljev brez te izobrazbe in hkrati niso imeli možnosti, da bi si jo pridobili. Prehodne določbe, ki so veljale do leta 2000, so bile za učitelje strožje kot za ravnatelje. Nimam podatkov, koliko je bilo ravnateljev brez visokošolske izobrazbe, ampak po moji oceni jih je bilo kar nekaj.

V letih 2002, 2003, se je izobraževalo več sto ravnateljev na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Temu se lahko zahvalim, da so mi priznali tudi dokončan B program na sociologiji. Program izobraževanja je bil ravnateljem prilagojen. Pred tem letom in po teh dveh letih, bi bile zahteve drugačne.

Da bi zagotovili izobrazbo učiteljev, se je pripravljal študij inštrumentalne pedagogike v Velenju, ki pa ni nikoli zaživel. Šola je imela idealne prostorske pogoje, izdelane študijske programe, ki bi vključevali tudi študij harmonike, ki ga še danes nimamo v Sloveniji. Vedelo se je tudi, kateri profesorji bi predavali itd. Skratka, idealni pogoji, ki jih Akademija za glasbo v Ljubljani še vedno nima, sploh kar se prostorskih pogojev in raznolikosti v programih tiče, oziroma vsebinski del programov.

 

Zakaj je do tega prišlo? Lahko le ugibamo?

Po eni strani so bili učitelji zazibani v neko lažno varnost z zaposlitvijo za nedoločen čas. Spet drugi so vztrajali v zaposlitvah za določen čas zaradi upanja, da študij izredni študij enkrat bo, ali pa da bi se jim izenačil status s tistimi, ki so že zaposleni in imajo enako izobrazbo. Med slednje sodim sama.

Po drugi strani pa je sistem hitro ugotovil, da so ti učitelji cenejša delovna sila od tistih, ki so imeli izobrazbo, saj niso imeli možnosti za napredovanje niti v razrede niti v nazive. 

Situacija danes bi bila precej drugačna:

1. Večina učiteljev bi imela visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri, mednje sodim tudi sama.

2. Znanje, ki bi bilo pridobljeno v programih inštrumentalne pedagogike, bi bilo uporabnejše. Študentje bi bili za svoj poklic boljše pripravljeni!

3. Iznačil bi se status nekaterih inštrumentov, ki še danes veljajo za drugo razredne, npr. harmonika in citre. Ker bi se ta študij začel izvajati.

Tudi sam program izobraževanja učiteljev bi bil precej drugačen kot je to na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer imamo vtis, da je le podaljšek neke srednje glasbene šole, kjer se predvsem poudarja inštrumentalno praktična naravnanost izobraževanja. Bil bi sodobnejši in uporabnejši, oplemeniten s sodobnimi pedagoškimi pogledi, novimi didaktičnimi prijemi, ki so v tujini že preverjena dobra praksa. Spremenil bi se pristop k poučevanju na osnovnih glasbenih šolah. Že zdavnaj bi se spremenila vloga učitelja in pomen drugih, predvsem didaktično metodičnih, pedagoških kompetenc, ki so danes še vedno zanemarjene. Zvišal bi se pomen osnovnega glasbenega šolstva. 

Osnovno glasbeno šolstvo je bilo v preteklosti razvrednoteno. Sploh pri kitari. Program izobraževanja na srednji stopnji je dolgo predvideval popravljanje tehnike v svojem učnem načrtu. Kar pomeni, da se je predvidevalo, da prihajajo iz glasbenih šol dijaki s pomanjkljivim znanjem. Sedaj se je to spremenilo, ampak ali imajo srednje šole dovolj kandidatov za vpis? Ali interes za srednjo glasbeno šolo upada? Ali ne pomeni to tudi upad kvalitete?

Naš sistem fetišizira inštrumentalno spretnost. Pogoji napredovanja učitelji v naziv to potrjujejo.  Kaj se vrednoti kot pedagoško delo? Koncertna dejavnost učiteljev se visoko vrednoti, ampak vprašajmo se, kaj ima to veze s pedagoškim delom? Medtem ko so udeležbe na različnih tekmovanjih manj otočkovane. Vsak učitelj pa ve, koliko truda in pedagoškega znanja je potrebno za vsakega učenca, ki ga pripravlja za tekmovanje, ali določen nastop. Koncertna dejavnost bila ovrednotena z večjim številom točk, kot udeležba z učencem na tekmovanju. Marsikateri rezultat s tekmovanja pa se sploh ne upošteva. Je še vedno tako? 

Ob sodobnih praksah, ki levo in desno že prehitevajo sistem javnega glasbenega šolstva, ostaja le ta še vedno ujet v svoje kalupe, ki mu preprečujejo razvoj, napredek, v zadnjem času pa nastajajo tudi novi pogledi na razvoj otroka in s tem nastajajo dvomi v smiselnost takšnega glasbenega  izobraževanja. 

Pojem elite

Elita (lat. eligere = izbirati, izabrano) je del ljudidružbenih skupin, ustanov ali družbe, ki zavzema nadpovrpečna mesta v družbi.

Družben izraz opredeljuje kategorijo oseb, ki imajo pomembmno vlogo v družni na podlagi svojih

  • individualnh posebnosti, pr. športne elite
  • izobrazbi,
  • socijalni položaj.

http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Hribar-Sasa.PDF

Ob iskanju literature o slovenski eliti sem naletela tudi na zanimivo diplomsko delo z naslovom Primerjava meril za cirkulacijo elit..., Saša Hribarja, 2004. 

Znimalo me je, koliko moja teza drži z vidika spremembe družbenega sistema iz socialističnega v demokracijo, koliko so se elite resnično zamenjale. Pričujoče delo namreč priča, da v 73%. Takšen procent je gotovo previsok.  Če se elite replicirajo na svojih mestih, kar sodeč po prebranem se, potem dobre reforme niso možne, oziroma obstaja celo vprašanje, če do reform sploh lahko pride. 

Diplomsko delo je napisano leta 2004, bilo bi zanimivo narediti raziskavo s področja naših elit, kajti domnevam, da elita danes pri nas producira elito. Zato ni mogoče, da bi napredne ideje sploh lahko prišle v realizacijo, če se ne rodiš kot eden izmed njihovih članov.

Prihaja do incesta elit, elita sama sebe oplaja, zato prihaja do deviacij, deformacij.... moje mišljenje:)

 

Ali elita, kot del sistema, zavira napredek tudi na področju glasbenega šolstva?

Ko sem izgubila službo zaradi kandidature za ravnateljico, se mi je najprej podrl svet. Odvzeto mi je bilo tisto, kar sem najraje počela, to je učila otroke. Kljub temu, da so me nekateri razočarali kot odrasle osebe, ostajam še vedno borka za otrokove pravice. 

 

Bolijo me krivice v družbi in zdi se, kot da je večini vseeno. Kot da se vsak briga samo še zase. Takšen neaktivni pristop k življenju in nujnim spremembam nam ne bo prinesel nič dobrega, temveč prej nasprotno. V nekaj letih bodo pri nas velike socialne razlike. Zdi se, da eliti ni potreben več pameten državljan, zato bi se lahko vprašali, če namenoma zavira razvoj šolstva, sploh pa glasbenega. Velikokrat so posamezniki nagrajeni, če preprečijo, da se kakšna napredna ideja uresniči. Postanejo ravnatelji, so nagrajeni z gerbičevimi nagradami ali drugimi pozicijami moči.

 

Tudi glasbene šole so lahko izvir krivic in posledično travm, ki imajo lahko za otroka hude posledice v kasnejšem obdobju življenja. Vse več je učencev v glasbenih šolah, ki že imajo status otroka s posebnimi potrebami, obravnava pa se ga enako ali pa se ga sploh ne. 

 

Elite zagotavljajo svoj obstoj ravno s konflikti. In to se trenutno dogaja tudi na področju glasbenega šolstva. Otrok postaja eliti sredstvo manipulacije, elita pa spretno ustvarja pogoje za konflikte z zaostrovanjem razmer, ustrahovanjem itd.

 

Sistem javnih glasbenih šol obsega vsaj šestdeset šol po Sloveniji. Vsekakor se bomo slej ko prej vprašali, čemu so namenjene? Zdi se, da prevzemajo vlogo osnovnih šol, se pravi da so v svojih ciljih splošno izobraževalni. Otroci pa se še vedno učijo samo klasično glasbo, čeprav jih zanimajo tudi druge zvrsti.

Množičnost obiska v glasbene šole je vsekakor pozitivna, če bi šole postale res tisto, za kar se reklamirajo, da "kravžljajo otroške možgančke". Ampak ob tem se takoj lahko vprašamo, ali učitelji obvladajo improvizacijo, ali imajo širino potrebnega znanja ne samo s področja obvladovanja inštrumenta, temveč ali so opremljeni z vsemi znanji za svoje poslantvo postati učitelj na glasbeni šoli? Ali ni izobraževanje učiteljev glasbenih šol izobraževanje, ki producira fahidiote, ozkoglede učitelje, ki ne vidijo izven svoje stroke? 

Potrebnih sprememb pa ni in ni. Elita jih zavira z manipulacijo, ki se izvaja na vseh nivojih. Le ta pa je mogoča, če so ljudje v strahu, če nimajo informacij, če so skregani med sabo, če so neumni pa sploh.

Zaviranje razvoja glasbenega šolstva nam potrjuje že sam pogled na razvoj glasbenega šolstva pri nas z neke časovne distance,  katere soustvarjalec in pomembni odločevalec je bil tudi gospod Okoren na Ministrustvu za šolstvo zadolžen za glasbene šole.  1996 se je sprejemala nova zakonodaja. Najbrž je bil sooblikovalec vse te nesmiselne zakonodaje, in tudi zaviralec, da se v Velenju ni uvedel študij inštrumentalne pedagogike. Tega navajam, ker sem bila sama večkrat z njim v kontaktu, ker sem želela zaposlitev za nedoločen čas, oziroma se izobraziti v tisto, kar je zakon narekoval, pa nisem imela te možnosti. Kot tudi ne velika večina učiteljev.

Ali ni nesmiselno v zakonodaji zahtevati visokošolsko izobrazbo, če veš, da je polovica učiteljev nima? To je potredila moja raziskava 2003. Ob dejstvu seveda, da ne ponudiš učiteljem nekega izobraževanja, da bi si to izobrazbo lahko pridobili. Zato se je pripravljal študij Inštrumentalne pedagogike v Velenju. Kdo ga je zavrl? Elita je hitro ugotovila, da vsi ti učitelji so poceni delovna sila, brez pogojev napredovanja, ki svojih takrat ugodnih služb ne bodo zapustili. Po drugi strani pa se učitelji niso bili pripravljeni izobraževat, saj sem jih nenehno opozarjala, naj se borijo za študij, pa smo ostali kitaristi manjšina, pa še v naših krogih le nekaj ozaveščenih ljudi. Med njimi naj omenim pokojnega Srečka Lavbiča, odličen pedagog, prispeval je denar za odvetnika, četudi je ime status urejen, kot zaposlen za nedeločen čas.

Kaj vse bi se zgodilo, če bi ta študij zaživel? Vsekakor bi v tem primeru diplomirala, ker je bila vsebina študija privlačnejša. Akademija za glasbo v Ljubljani pa je v svojem programu kot nekak podaljšek srednje glasbene šole, in tja res ne bi rada več hodila. Zame je bila srednja glasbena šola ena najbolj travmatičnih izkušenj v mojem življenju.

Velenjska glasbena šola je bila tudi sicer v tistih časih naprednejša. Že na nižji stopnji je imela nivojsko izobraževanje otrok, ki pa so ga morali ukiniti zaradi centralizacije šolstva. 

Kdo je zaviral razvoj v tistih časih? 

Učitelje sem večkrat opozarjala, da je znanje dragoceno, da zaposlitve za nedoločen čas ne bodo večne. Vsi so bili brez posluha.

Vsekakor danes bi bilo precej drugače. Lahko bi delila svoje znanje mladim učiteljem, tako pa sem neopažena s strani ceha, čeprav bi jim moja znanja bila v veliko pomoč, saj so uporabna na vseh stopnjah izobraževanja, ne samo na osnovni. Samozavest sem pridobila predvsem v Ljubljani, kjer sem bila ocenjena z odlično oceno v vseh pogledih, kjer sem se ponovno udeležila nekaterih izobraževanj, kjer sem poslušala otroke, delavnice in pri sebi ugotovila, koliko znanja imam, ki ga ostali ne vedo. Starši in otroci so bili nad mojim delom navdušeni, kaj pa na šoli, kjer sem učila več kot dvajset let? 

Kaj se dogaja na Glasbeni šoli Trbovlje po moji odpovedi?

Vem da so bili nekateri moji učenci precej prizadeti, ker se niso uspeli posloviti od mene. Ko sem prišla v službo, sem v učilnici naletela na svoje stvari, zmetane v škatle. Nihče me ni opozoril, da nimam več službe. Ravnateljica ni uspela niti prebrati moje prošje za zaposlitev, kaj šele nanj odgovoriti. Ampak o tem ne bom. 

Kaj pomeni za otroka, če ne opravi sprejemnih preizkusov na srednjo glasbeno šolo?To se je zgodilo enemu izmed učencev kitare v preteklem šolskem letu. Odrasli ta neuspeh hitro pozabimo, kaj pa odraščajoči mladostnik? Zagotavljajo mu sicer, da je odličen kitarist, ampak da ni opravil izpita zaradi solfeggia. Ga to lahko potolaži? Ali ni to le prenašanje neuspeha na nekoga drugega, ne na učitelja kitare? Sama sem vse otroke pripravljala tudi na preizkus iz solfeggia, razen petega, ki je obiskoval pouk teorije vzgoje na drugi šoli. Ali je ta predmet na glasbenih šolah sploh smiseln v tej obliki?

1. Zakaj imamo ta predmet na šoli, če tako izjemnim učencem ne zagotovi ustreznega znanja? 

2. Seveda, odrasli bodo ta dogodek hitro pozabili, kaj pa otrok? Bo poizkusil znova? Ali pa ima sedaj strah pred vsemi izpiti, ki mu sledijo v njegovem mladem življenju? Zanikanje, potlačitev, podzavest deluje na zavest na nezavedni ravni. Zato neuspeh otroka ne smemo enačiti z neuspehom odraslega. Otroci bi morali uspevati, da bodo v odrasli dobi pogumni. Po drugi strani pa, če je na neki šoli odličen, to ne pomeni, da je izjemen tudi sicer. Učitelji bi morali biti bolj realni pri ocenjevanju svojih otrok.

Vodstvu glasbene šole Trbovlje ni bilo pomembno kako učim, po principu vsak je nadomestljiv, in da zaposleni učitelj je itak moj učenec, in da oblvada moje znanje, sem ostala brez službe. Kakšna zmota:)!

Ko sem prvič uveljavljala pravico do zaposlitve leta 2000, 2001, je bila sedanja ravnateljica še sindikalna zaupnica. Takrat bi jaz morala vložiti tožbo na delovno sodišče in bi najbrž zmagala. Prepričana sem, da še vedno lahko zmagajo tisti, ki so verižno zaposleni več let, in prav tako so upravičeni do odpravnine za vsa leta. Zato to tudi pišem, naj si poiščejo pravice na sodišču, ker sistem jim jih ne bo dal. 

Sidnikalna zaupnica mi takrat vsekakor ni pomagala, in se za moje pravice ni zavzemala, temveč prej nasprotno, skupaj s pravnico SVIZ a sta ne magovorili, da na sodišče naj raje ne grem, da bi bila tam moja sigurna zguba, da pa bi mi vzelo to veliko časa in energije. 

V tistem času smo imeli vd ravnateljice, ki pa je po mojem neuspehu postala ravnateljica, četudi ni imela ustrezne visokošolske izobrazbe. Druga pravila za ravnatelje kot za učitelje? Po njeni upokojitvi pa je postala ravnateljica sindikalna zaupnica.

Zame so to čudna naklučja ali pa je za vsem tem bil nek dogovor?

Šoli ni bilo pomembno kako dobro učim, ni bilo pomembno, kaj vse sem za šolo že storila,  da sem začela učiti tudi citre, temveč prej nasprotno, moja aktivnost jih je začela ovirati, moje pripombe glede politike vodenja šole,  pa najedati avtoriteto ravnateljice. Kljub dejstvu, da šole ne pelje v pravo smer, ostaja na svojem mestu trdno zasidrana.

Spet sistem ne vodi v napredek. Ampak celo nagrajuje tiste, ki uspejo napredek ovirati. Tako se podljujejo pozicije moči, mogoče postaneš dekan, ravnatelj, dobiš Gerbičevo nagrado in najbrž še kaj.

Zaradi nenehnega pritiska, nerazumevanja z vodstvom in politiko vodenja, mi ni preostalo drugega, kot da kandidiram za ravnateljico. V tem času sem že tretje leto na šoli poučevala. In ponovila se je zgodba, kot pri kitari. Zavajanje, in tolmačenje Ministrstva za šolstvo v korist elite. Predsednik citrarskega društva pa je dobil po mojem neuspehu Gerbičevo nagrado. Ker ga osebno poznam, verjamem, da jo zasluži, ker je za citre res ogromno naredil, ampak ali bi jo dobil, če se ne bi opredelil proti? Sporna je bila predvsem petletna praksa igranja na citre. Ker sem bila vključena v izobraževanje, vpisana v glasbeno šolo, mi tega niso priznali kot prakso, če pa bi bila nekje članica citrarskega ansambla, pa četudi bi brenkala samo po eni struni, pa bi bila praksa sprejeta kot ustrezna. Če bi postala ravnateljica na šoli, kar je bila velika verjetnost, saj mi je bila politika in tudi sam kolektiv takrat naklonjen, bi imeli na šoli oddelek citer, odprla bi novo delovno mesto za enega citrarja, da ne govorim o možnosti koncertov priznanih citrarjev. Danes se citre na šoli ne poučujejo več. Moja učenka je morala k drugi učiteljici v drugo občino. Pri drugi učiteljici je tekmovala, čeprav sem jo jaz pripravljala na tekmovanje.

Ali ni to spet zaviranje napredka?

Ravnateljica nisem postala zato, ker me je Svet zavoda izločil iz postopka imenovanja zaradi neustreznosti.

Na šoli sem tri leta že učila citre, vse skupaj sem jih igrala deset let, zakon zahteva petletno prakso igranja, kar sem po moji oceni imela. Ampak Ministrstvo za šolstvo je ta del zakonodaje tolmačilo v prid ravnateljici. Na sklep sveta zavoda sem se pritožila na sodišče, ampak šele na prvi obravnavi sem izvedela, da tudi če zmagam, se izbira ravnatelja ne bo razveljavila, kar bi bilo logično, če sem bila neupravičeno izločena iz postopka imenovanja ravnatelja. Upravičena bi bila le do denarne odškodnine. In tako so pisani zakoni, ki jih večina ne pozna, v prid eliti. Pa še vedno imamo ljudje energijo, da se kregamo med sabo, in kažemo prst, ne znamo pa pokazati na resnične odločevalce, ki krojije ne samo naša življenja, temveč življenja naših otrok.

Moje ideje so bile samo večkrat ukradene in nikoli priznane.

Ker nisem diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, so mi danes odvzete pravice, ki jih marsikateri učitelj z manj izobrazbe še vedno ima. Nikoli mi ni bila priznana ustreznost, kljub vsem uspehom in specifičnim znanjem na področju svetovanja in reševanja učnih težav na glasbenih šolah, za katerega sem prepričana, da sem ena redkih v Sloveniji, ki ga imam, če ne edina. 

Zakaj Vse to pišem?

Najbrž mi bodo vsi tisti, ki dvomijo vame že od nekdaj, očitali, da se maščujem. Vsi tisti pa, ki resnično poznajo moje delo, pa vedo, da se zavzemam za pravice otrok, in tudi učitljev, ki delajo v vedno hujših razmerah, se bojijo za svoja delovna mesta ob dejstvu, da se prihajajočim spremembam ne znajo ali pa ne morejo več prilagodit.

 

Kritika prenove glasbenega šolstva na primeru uveljavljanja pravic do izobraževanja učiteljev kitare

Najbrž si nihče ne bi mislil, koliko časa, energije in znanja je bilo potrebno za uveljavljanje pravice do izobraževanja.

 

Danes malokdo ve, kako dolga pot je bila do veljavitve izrednega študija. Mnogi ne vedo, da tega mogoče še danes ne bi bilo, če ne bi bilo moje aktivnosti in deseterice učiteljev, ki je denar zbrala za odvetnika. Seveda si je zasluge v celoti lastilo Društvo učiteljev kitare, katerega članica sem bila. Ampak vsebinski del boja društvo nikoli ni zanimalo, prej nasprotno. Vodstvo Društva učiteljev kitare ni imelo pozitivnega stališča do uveljavljanja pravice do izobraževanja in zaposlovanja učiteljev kitare na ustavnem sodišču.   

 

Citiram predsednika Društva učiteljev kitre 27. 11. 2002: Osebno sem proti ponavljanju istega dopisa in prav tako stopnjevanju tenzij, ki jih Ana ustvarja z različnimi pritiski oz. presingom. Ti nimaš pravih informacij, kako je dleč vaša stvar, jaz pa nisem seznanjen z nobenim korakom doslej in zato ne mislim drezati in se spuščati na področje, ki ga ne obvaldam. Še najmanj se mi ljubi biti kurir ali nek servis Ane Kralj (govorim kot predsednik EGTE) in tako bo, dokler ne izvem, kaj se zares dogaja in kakšni so bili vaši (njeni) koraki. Ker se v marsičem ne strinjam že od začetka (mislim na metode že omenjene) tokrat bom raje počakal, da dobim konkretne odgovore, kaj je do sedaj narejenega. Tole, kar sem napisal, ji lahko komot posreduješ...

 

Moja metoda je bila že v samem začetku jasna,  iti na sodišče. Če bi šli takoj, bi imeli izobraćevanje učiteljev vsaj dve leti prej, mogoče celo v Velenju.

 

Tudi sindikat SVIZ nam ni nič pomagal, temveč je pomoč celo zavračal. 

Tudi pri pisanju diplomske naloge sem imela težave s strani sistema. Ministrstvo za šolstvo, katerega predstavnik za glasbeno šolstvo je bil g. Okorn, mi ni želelo posredovati statističnih podatkov o številu učiteljev kitare, zaposlenih v javnih glasbenih šolah. Za obstoječe podatke sem prosila po elektronski pošti tri krat. Vsakokrat je bila moja prošnja zavrnjena. 

 

Podatke sem dobila s strani predsednika Društva učiteljev kitare, kjer je bil podpisnik g. Okorn. 

 

Nekaj dobrih učiteljev, ki je v istem času hodilo na srednjo glasbeno šolo kot jaz, se je prezaposlilo v druge poklice, Zanimivo, da kljub temu, da si izobrazbe v določenem časovnem obdobju nisi mogel pridobiti, ti kot ustrezno ni bila priznana druga pedagoška izobrazba, kar je recimo veljalo za nekatere druge inštrumente. Odredne o smeri strokovne izobrazbe so še vedno nesmiselne. Pred kratkim se je zalomilo pri blok flavticah. Ne vem, kdo oblikuje te predpise, vsekakor tisti ne pogleda prakse. Kot neustrezne se okarakterizira najboljše učitelje.

 

Zaposlitve za določen čas, sistem po eni strani celo podpira, saj so ti učitelji poceni delovna sila, in ker so v nenehnem strahu pred izgubo službe, tudi sigurni volilci ob ponovnih kandidaturah ravnateljev. Po drugi strani pa ravno zaposlitve za nedoločen čas omogočajo nekaterim, da res lahko počnejo, kar želijo. 

 

V tistem času je bilo veliko učiteljev, ki so bili res neustrezni v vseh pogledih, pa so lahko opravljali nemoteno svoj poklic do svoje upokojitve. Ravnatelji jih niso zamenjali, kljub temu, da so imeli za to priložnosti in da so vedeli, da je takšen pouk otrokom škodljiv.

 

Naš sistem se minimalno izboljša le, če komu uspe imeti energijo in vztrajati v svojih zahtevah na sodiščih. To pa seveda zahteva čas, potrpljenje, ki ti ga nihče ne povrne.

 

Menim celo, da je elita v svojem delovanju z namenom nezakonita, saj s tem daje delo pravnikom. Tako imamo birokratsno pravniško državo, najmanj pa socialno.

 

V desetih letih se je marsikaj spremenilo na vseh področjih. In to na slabše. Težko ali pa sploh nemogoče je dobiti dobrega novinarja. Če ga že dobiš, hoče po svoje oblikovati zgodbo, jo predstaviti v čisto drugačni luči, namen objave ni več  spreminjati sveta na bolje. Nekemu znanemu novinarju, ki je želel po svoje spreminjati mojo zgodbo in si je izmišljal celo datume in osnovne podatke, sem zabrusila, da zaradi takšnih novinarjev kot je on, gre naša država v "kurac", pa oprostite izrazu, kdor me pozna ve, da ne preklinjam:)

 

Varuhinja človekovih pravic, sicer ugotavlja kršitve ravnateljev, vendar ni nikjer za to predpisanih sankcij. To pomeni, da sistem dopušča kršitve v korist pozicij moči.

 

Sama nimam več časa, da bi se ukvarjala s sodišči, zato sem umaknila tožbo, ker sem bila neupravičeno izločena iz postopka izbire ravnatelja. Tudi če bi na sodišču sodbo dobila, to ne bi pomenilo razveljavitve postopka oziroma ponovno izbiro kandidatov, upravičena bi bila le do odškiodnine, ravnateljica pa bi kljub temu ostala na tem mestu do konca mandata.

 

Prav tako nisem vložila tožbo za zaposlitev, kajti verižno zaposlovanje zaposlitev za določen čas bi vsekakor na sodišču bilo prepoznano kot nezakonito. Vsem, ki ste tako še vedno zaposleni svetujem, združite se in tožite državo. Če vas odpustijo, zahtevajte primerno odpravnino. 

 

Sistem in elita ti namenoma odvzemata pravice, ki ti pripadajo, vedoč, da je pot uveljavljanja pravic pri nas na sodiščih dolga. In spet je to potrditev za mojo tezo, da elita s pripadajočim pravnim sistemom zavirata razvoj, ne samo na glasbenem področju izobraževanja, temveč nasploh. 

 

Pisanje  bloga, mi je v trenutno veselje. Daje mi občutek svobode, kar mi je bilo od nekdaj sveto. Zato tudi sprejemam vse težave, ki mi jih iz tega naslova prinaša življenje, kot nekak davek zato.

 

Zato še vedno pišem: USODA SLOVENSKIH OTROK IN S TEM TUDI SLOVENCEV, JE ODVISNA OD SKUPNE, SOLIDARNE AKTIVNOSTI DRŽAVLJANOV, NE OD PASIVNOSTI IN EGOIZMA. ELITA NAMREČ UMETNO USTVARJA KONFLIKTE, DA OHRANJA POZICIJE MOČI.

 

 

Pobuda za presojo ustavnosti 93.člena ZOFVi (1996)

Kljub številnim prošnjam na Ministrstvo za šolstvo znanost in šport, šolskemu sindikatu SVIZ u, naj vloži Pobudo za presojo ustavnosti 93. člena ZOFVi na Ustavnem sodišču, nas je samo deset učiteljev zbralo denar za odvetnika Čeferina. 

Zanj sem priprvila fotokopije vseh dopisov, ki sem jih naslavljala v lastnem imenu ali pa v imenu zainteresiranih učiteljev kitare na

Zavod za šolstvo

MInistrstvo za šolstvo

Varuhinjo človekovih pravic

Sviz

Akademijo za glasbo v Ljubljani

in njihove odgovore, opremljene s kazalom, prilogami in zgoščenko. Skripta je zajemala 171 tipkanih strani. 

Brez tega vsega in tistih, ki smo prispevali denar, izrednega študija še danes ne bi bilo. 

In to se je kar hitro pozabilo.

Skripta, pripravljena za odvetnika Čeferina

UVELJAVLJANJE PRAVICE DO ZAOPSLITVE ZA NEDOLOČEN ČAS NA OSNOVNI GLASBENI ŠOLI V TRBOVLJAH  - Kronološki pregled vsebine dopisov

Prvi dopis - Problematika zaposlitve za nedoločen čas, poslan vsem inštitucijam – 18. 12. 2001  8

Drugi dopis MŠZŠ, SVIZ-u, Uradu varuha človekovih pravic, GV Reviji (za PP) – 28. 1. 2002  12

DELO INŠTITUCIJ. 14

1      SINDIKAT VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA.. 14

1. 1      Delo SVIZ-a. 14

1. 1. 1      Vprašanje in odgovor o ustrezni izobrazbi na forumu SVIZ-a – 18.12. 01. 14

1. 1. 2      Dopis o poslanih pogodbah o zaposlitvi pravni službi SVIZ-a – 20. 12. 01. 15

1. 1. 3      Odgovor SVIZ-a na poslane pogodbe o zaposlitvi – 21.1. 02. 16

1. 1. 4      Pooblastilo pravni službi SVIZ-a – 26. 2. 02. 17

1. 2      Delo sindikata SVIZ Glasbene šole Trbovlje. 18

1. 2. 1      Zapisnik sestanka SVIZ GŠ Trbovlje – 3. 1. 02. 18

1. 2. 2      Prošnja za pravni nasvet sindikalne zaupnice – SVIZ-u - 13. 2. 02. 20

1. 2. 3      Vabilo na sestanek članov sindikata SVIZ – 28. 2. 02. 21

1. 2. 4      Mnenje sindikata GŠ Trbovlje - 14. 3. 02. 22

2      RAVNATELJICA GŠ TRBOVLJE.. 23

2. 1      Zahteva za varstvo pravice do zaposlitve za nedoločen čas – 27.12. 01. 23

2. 2      Dopisi in odgovori na vprašanja ravnateljice GŠ Trbovlj. 27

2. 2. 1      Prošnja o rednem in izrednem študiju na AG v Ljubljani – 17. 1. 02. 27

2. 2. 2      Odgovor Akademije za glasbo v Ljubljani – 11. 2. 02. 28

2. 2. 3      Prošnja naslovljena na MŠZŠ - 17. 1.  02. 29

2. 2. 4      Odgovor Podjetja za svetovalno dejavnost in trgovino, Aktuar - 21. 2.  02. 30

3.     SVET ZAVODA GŠ TRBOVLJE.. 32

3. 1      Dopis s prilogo, poslan SZ GŠ Trbovlje - 27. 12. 01. 32

3. 2      Delo SZ GŠ Trbovlje. 34

3. 2. 1      Prvo vabilo na SZ GŠ Trbovlje – 14. 1. 02. 34

3. 2. 2      Zahteva za prisotnost na sestanku SZ – 10. 1. 02. 35

3. 2. 3      Obvestilo o preložitvi sestanka SZ GŠ Trbovlje – 11.1.02. 36

3. 2. 4      Obvestilo o začasni preložitvi sestanka SZ – 17. 1. 02. 37

3. 2. 5      Vsebina dopisa, ki bi jo morala napisati po želji predsednika SZ.. 38

3. 2. 6      Dopis predsednika SZ GŠ Trbovlje – 7. 2. 02. 39

3. 2. 7      Sporočilo o preložitvi sestanka SZ GŠ – 15. 2. 02. 40

3. 2. 8      Vabilo na sestanek SZ GŠ Trbovlje – 15. 2. 02. 41

3. 2. 9      Osebna priprava za SZ GŠ Trbovlje – 26. 2. 02. 42

3. 2. 10        Dopis svetu zavoda – 15.3.2002. 43

3. 2. 11        Vabilo na drugi sestanek SZ GŠ Trbovlje – 22.3.02. 44

3. 2. 12        Osebna priprava za SZ GŠ Trbovlje – 28.3.02. 45

3. 2. 13        Odgovor SZ GŠ Trbovlje – 5. 4. 02. 47

4      URAD VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC.. 50

4. 1      Poslane fotokopije različnih dopisov – 9. 4. 2002. 50

5      MŠZŠ. 52

5. 1      Odgovor MŠZŠ na dopis 20. 2. 200. 520

UVELJAVLJANJE PRAVICE DO IZOBRAŽEVANJA.. 54

1      Na Glasbeni šoli Trbovlje. 54

1. 1      Odgovor ravnateljice na prošnjo za oblikovanje pogodbe o izobraževanju - 18.3.2002  54

2      Uveljavljanje pravice do strokovnega izpita 55

2. 1      Prošnja MŠZŠ za zaposlitev za nedoločen čas in opravljanje strokovnega izpita kot učiteljica kitare – 5. 3. 2003. 55

2. 2      Odgovor MŠZŠ glede strokovnega izpita – 2. april 2002. 57

2. 3      Odgovor GŠ Kranj glede mentorstva za strokovni  izpit učitelja kitare – 19. 3. 2003  59

2. 4      Sklep o dodelitvi mentorice za opravljanje seminarske naloge za strokovni izpit – GŠ Trbovlje, 9. oktober 2003. 60

2. 5      Prošnja za izvajanje svetovalnega dela na GŠ Trbovlje – 30. 1. 2004. 61

2. 6      Odgovor na prošnjo za izvajanje svetovalnega dela na                                   GŠ Trbovlje –  2.  2. 2004. 62

3      Uveljavljanje pravice do zaposlitve za nedoločen čas 2004. 63

3. 1      Dopis poslan na Glasbeno šolo Trbovlje 17. 6. 2004. 63

3. 2      Dopis poslan na pravno službo SVIZ – 17. 6. 2004. 64

Legenda: ODGOVORI NA POSLANE DOPISE

SVIZaMŠZŠSVET ZAVODAAKADEMIJE ZA GLASBOAKTUAlRAVNATELJICA

UVELJAVLJANJE PRAVICE DO ZAPOSLITVE ZA NEDOLOČEN ČAS IN IZOBRAŽEVANJA pri DRUŠTVU UČITELJEV KITARE – Kronološki pregled vsebine dopisov. 65

1      Delo iniciativnega odbora pri Društvu slovenskih učiteljev kitare »EGTA«. 68

1. 1      Vabilo na prvi izredni sestanek učiteljev kitare – 29.5.2002. 68

1. 2      Zapisnik prvega srečanja učiteljev kitare – 5. 6. 2002. 69

1. 3      Mnenje in priporočilo predsednika EGTE glede izobraževanja in zaposlovanja učiteljev kitare – 16. 6. 2002. 74

1. 4      Prvi dopis za MŠZŠ, AG, SVIZ – Uveljavljanje pravice do izobraževanja in zaposlovanja za nedoločen čas - 17. 6. 2002. 75

1. 5      Dopis poslan predsedniku EGTE - 17. 6. 2002. 79

1. 6      Dopis SVIZ-u 17. 6. 2002. 80

1. 7      Odgovor SVIZ-a - 5. 8. 2002. 82

1. 9      Dopis in vabilo ministrici ge. Luciji Čok – 18. 11. 2002. 86

1. 10        Odgovor predsednika EGTE – kritika dela – 27.  11. 02. 88

1. 11        Vabilo na drugi sestanek Iniciativnega odbora MŠZŠ-u  -  29.11. 02. 89

1. 12        Drugi sestanek učiteljev kitare - 5. 12. 2002. 91

1. 13        Predlagane rešitve poslane SVIZ-u – 9. 1. 2003. 92

1. 14        Obvestilo Uradu varuha človekovih pravic o ignoranci MŠZŠ – 10. 1. 03. 95

1. 15        Pravni službi SVIZ-a - Podatki, zbrani v diplomski nalogi – Poklicna motivacija učiteljev kitare (2003) 96

1. 16        E-mail pošta vsem članom in predsedniku EGTE – 5. 4. 2003. 99

1. 17        Ponovno zbiranje podpisov za oblikovanje pobude za ustavno sodišče -  SVIZ-u 18. 4. 2003  100

1. 18        Odgovor Urada varuha človekovih pravic – 23. 4. 2003. 102

1. 19        Vsebina sestanka pri tajniku SVIZ-a Branimirju Štruklju – 10. 5. 2003. 105

2      Vsebina poslanskih vprašanj 106

2. 1      Vsebina prvega poslanskega vprašanja – 27. 1. 2003. 106

2. 2      Odgovor na prvo poslansko vprašanje – 24. 1. 2003. 107

2. 3      Vsebina dopolnila k prvemu poslanskemu vprašanju – 6. 3. 2003. 110

2. 4      Odgovor MŠZŠ na dopolnilo k poslanskemu vprašanju – 31. 3. 2003. 111

2. 5      Statistični podatki o izobrazbeni strukturi in načinu zaposlovanja učiteljev GŠ    iz odgovora na poslansko vprašanje. 122

2. 6      Vsebina drugega poslanskega vprašanja – 10. 6. 2004. 124

Legenda: ODGOVORI NA POSLANE DOPISE

MŠZŠURAD VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVICSVIZPREDSEDNIK EGTE

PRILOGE.. 127

1      ČLANKI. 127

1. 1      ŠOLSKI RAZGLEDI: Glasbeno šolstvo - Ali lahko preživi?. 127

1. 2      VEČER: Kdo zavira študij inštrumentalne pedagogike – 25. april 2002. 128

1. 3      Mladina - junij 2002: v rubriki Manipulator, Izobraževalni absurd. 129

1. 4      BILTEN – revija EGTE – Boj za pravico do izobraževanja - december 02. 130

1. 5      DNEVNIK – Za poučevanje harmonike in plesa zadošča srednja izobrazba 2002  133

1. 6      MLADINA – Gabrovi absurdi – junij 2004. 134

1. 7      NEDELO – 9. 11. 2003 – Je lahko študent hkrati zaposlen?. 139

 Sledila so še dokazila o izobrazbi in rezultatih dela.I'm a paragraph. Click here to add your own text and edit me. I'm a great place for you to tell your story and let your visitors know a little more about you.