Inovativna metoda poučevanja kitare PRO - IGRA, DISLEKSIJA, AVTIZEM, SLEPI SLABOVIDNI, PETLETNI OTROCI,ZAČETNIKI

METODA MOTORIČNEGA, DINAMIČNEGA IN GLASBENEGA UVIDA

Samo Rugelj: Zakaj je pomembno, da otrok hodi v glasbeno šolo ali k športu

Članek, objavljen na spletni strani https://siol.net/siol-plus/kolumne/zakaj-je-pomembno-da-otrok-hodi-v-glasbeno-solo-ali-k-sportu-385182, avtor članka Samo Rugelj, dr.

 

Zakaj je pomembno, da otrok hodi v glasbeno šolo ali k športu? 

 

                      

 

Eden od napovedanih varčevalnih ukrepov vlade je načrt, da precej zmanjša državno financiranje glasbenih šol, to pa je nekaj, kar je država zgradila že pred desetletji.

 

Razgrajevati skrbno sestavljen mehanizem, ki deluje že dolgo časa in v katerega je vključenih več kot dva tisoč učiteljev ter skoraj petina šolajoče populacije, ni samo nespametno in kratkovidno. Je tudi škodljivo za prihodnost slovenskega narodnega značaja. Pojasnil bom, zakaj mislim tako. V zvezi z glasbo mi nekje v malih možganih odmeva naslov intervjuja z nekim skladateljem, ko je pred leti dejal, da glasba gradi v času podobno kot arhitektura gradi v prostoru.

Tudi tisti, ki ni bil nikoli deležen obšolske glasbene izobrazbe, lahko že iz tega sklene, da je glasbeno izobraževanje podobno odkrivanju nekakšnega vzporednega nematerialnega sveta, ki človeku razširi meje njegovega doživljanja. A to je samo ena, estetska in kreativna plat. Obstaja še druga. Zakaj so obšolske dejavnosti, kot so glasbena šola ali razne oblike športa, tako pomembne, še posebej ob dejstvu, da se bo le malokateri otrok razvil v odličnega glasbenika ali pa bo, kar je še skoraj manj verjetno, postal nogometni zvezdnik?

 

Moj komentar:

 

A se ne bi vprašali raje nasprotno? Kaj storiti, da bi glede na množičnost vpisanih otrok dosegali v glasbenem izobraževanju boljše rezultate. Na podlagi svojih izkušenj, naj prej kot učenka, nato pa kot učiteljica kitare in citer, lahko ocenim, da je potencialno nadarjenih otrok veliko več. Da bi bili rezultati lahko veliko boljši, če bi se učitelji in s tem tudi sistem glasbenega izobraževanja, znal prilagoditi nenehnim spremembam in razvoju na vseh področjih, psihologije, didaktike, inštrumentalne metodike, glasbe naspoloh. S tega vidika bi vsekakor bile potrebne korenite spremembe na področju organizacije, vsebine in izvajanja pouka v glasbenih šolah. Predvsem bi morali prevetriri cilje glasbenega izobraževanja in v ospredje postaviti inštrumentalno pedagogiko in improvizacijo, tisti del v glasbi, ki razvijo intelekt, intelekt pa se razvija skozi motoriko in ne skozi abstrakcijo pojmov. 

 

 

Ustrezen odgovor na to sem pred dnevi dobil v knjigi Moč navade Charlesa Duhigga, ki sem jo uredniško obdeloval v zadnjih tednih. Še prej pa zgodba, ki se je dogajala v zadnjih dneh.

Matematika naša vsakdanja Te dni smo imeli v podjetju prvi krog razgovorov za delovno mesto, o katerem sem pisal pred nekaj tedni. Ti potekajo po ustaljenem postopku: izbrane kandidate pokličemo, se z njimi dogovorimo za termin, potem pa ti najprej sami v miru izpolnijo preprost test, ki ga uporabljamo že skoraj petnajst let. V njem je tudi nekaj matematičnih nalog. Pri tem ne govorimo o kompleksni matematiki, temveč o tisti precej preprosti, vsakdanji, ki je splošno uporabna na vseh ravneh človekovega življenja. Tako se ena naloga naslanja na znanje iz prve polovice osnovne šole, druga na drugo polovico osnovne šole, tretja sega na področje manj zahtevne srednješolske matematike, četrta in peta pa se dotikata komercialne matematike, ki se neposredno uporablja na tem delovnem mestu.

Zmožnost preračunavanja odstotkov, popustov, rabatov in marž ter računanje razlik v ceni med prodajno in nabavno ceno izdelkov pod nekim pritiskom sta samo en vidik kandidatovih sposobnosti. Če te naloge niso ustrezno rešene, se ponuja dodatna priložnost za preizkušanje kandidatove sposobnosti, kako si, skupaj z izpraševalcem, ki mu med pogovorom sugerira pot proti pravilnemu odgovoru, prizadeva priti do pravilne rešitve. Pri zadnjih pogovorih sem, tudi zaradi branja knjige, postal pozoren na to, da so se kandidati načeloma odzivali na dva načina. Prvi so obupali zelo hitro, ne glede na to, da smo jih skušali spodbujati z raznimi namigi, kako čim preprosteje rešiti kakšno od nalog. Morda so minuto ali dve še poskušali kaj rešiti, potem pa so zavzdihnili, da zdaj preprosto ne morejo nič več spraviti iz sebe, čeprav so bili na razgovoru za službo. Drugi so bili veliko bolj zagrizeni. Lovili so vsak podatek in namig, ki so ga dobili, ga premlevali, premišljevali, kako bi ga uporabili, in pogosto, morda še z nekaj dodatne pomoči, prišli do končnega pravilnega rezultata. Vztrajali so do konca in se niso hoteli kar tako predati, čeprav je nekajkrat že kazalo, da so se znašli v nepovratni slepi ulici. Verjamem, da veste, kateri imajo več možnosti, da dobijo službe. Zanimivo pa je tudi to, zakaj so med ljudmi take razlike. Enega od mogočih odgovorov sem našel v prej omenjeni knjigi.

Eksperiment s piškoti Gotovo ste že slišali za slavni poskus izpred nekaj desetletij, ko so na standfordski univerzi testirali moč volje štiriletnikov s tem, da so jim ponudili naslednjo kupčijo: lahko pojedo en kolaček takoj, če pa so pripravljeni počakati nekaj minut, bodo namesto enega dobili dva. Nekateri otroci so takoj podlegli skušnjavi in nemudoma pojedli kolaček. Približno tretjina pa jih je zmogla potlačiti svojo željo in zdržati tistih 15 minut do vrnitve vodje eksperimenta, da so dobili dvojno porcijo. Znanstveniki so dogajanje v sobi spremljali skozi stekleno steno in zapisovali, kateri otroci so imeli dovolj samonadzora, da so si prislužili dodatni kolaček. Čez mnogo let so poiskali takratne udeležence v poskusu. Nekdanji štiriletniki so bili zdaj že v srednji šoli. Raziskovalci so jih povprašali po njihovih šolskih ocenah, odnosih s prijatelji in po njihovi sposobnosti za "spoprijemanje s pomembnimi težavami". Ugotovili so, da so imeli najboljše ocene tisti, ki so se kot štiriletniki zmogli najdlje upirati skušnjavi. Bili so bolj priljubljeni v družbi in manj nagnjeni k uživanju mamil. Zdelo se je, da je, kdor je bil kot predšolski otrok sposoben počakati nekaj minut, pozneje prihajal k pouku pravočasno, redno delal domače naloge, si znal pridobiti prijatelje in se upreti pritisku vrstnikov. Videti je bilo, da so že kot štiriletniki imeli samonadzorovalne veščine, ki so jim dajale prednost v poznejšem življenju.

Eksperiment s piškoti in redkvicami Pred približno dvajsetimi leti je te stare izsledke odkrila skupina doktorskih študentov psihologije na univerzi Case Western, med katerimi je bil tudi Mark Muraven. Zastavljali so si vprašanja, do katerih prejšnje raziskave niso prišle. Muraven ni bil zadovoljen s tedanjim modelom, ki je moč volje razlagal kot pridobljeno veščino. Veščina je namreč nekaj, kar ostaja nespremenjeno iz dneva v dan. Če znate narediti omleto v sredo, jo znate tudi v četrtek. Muravenu pa so lastne izkušnje dajale vtis, da sem in tja kar pozabi na to, kako ohraniti trdno voljo. Včasih, ko je prišel iz službe, je šel brez najmanjšega obotavljanja na večerni tek. Kak drug dan pa se mu ni dalo nič in je obležal na kavču pred televizijo. Kot da njegovi možgani – ali tisti njihov del, ki ga priganja k telovadbi – pozabijo zbrati moč, da bi ga porinili iz hiše. Če je moč volje pridobljena veščina, se je čudil Muraven, zakaj ne ostaja konstantna iz dneva v dan? Domneval je, da se tu skriva nekaj drugega. Muraven si je zamislil poskus, ki je vključeval laboratorij z dvema posodama: prvo s sveže pečenimi piškoti, drugo z redkvicami. Soba je imela na eni steni ogledalo, ki je bilo z druge strani prozorno. Za poskus so zbrali 67 dodiplomskih študentov in jim naročili, naj izpustijo en obrok, preden pridejo. Potem pa so jih vsakega posebej posadili za mizo pred obe posodi. "Namen poskusa je testirati okušanje," je raziskovalka povedala vsakemu testirancu, vendar to ni bilo res. Pravi namen je bil prisiliti študente, vendar samo nekatere, da uveljavijo moč svoje volje. Da bi to dosegli, so polovici poskusnih oseb naročili, naj jedo piškote in ignorirajo redkvice, drugi polovici pa ravno nasprotno. Muraven je domneval, da je ignorirati piškote težko – da zahteva trdno voljo. Ignoriranje redkvic pa ne zahteva prav nikakršnega napora. "Ne pozabite," je ponovila vodja poskusa, "jejte samo tisto, kar vam je bilo naročeno." Nato je zapustila sobo. Ko so študentje v sobi ostali sami, so začeli jesti. Tisti, ki so jim dodelili piškote, so se imeli imenitno. Tisti, ki so jim bile namenjene redkvice, pa so trpeli. 

 

MOj komentar:

(ali so redkvice prispodoba programu klasične glasbe v glasbenih šolah, predpisanim skladbah ob tem, da se vzporedno izvaja raznolikost glasbenih zvrsti)

 

Trpeli so, ker so se morali pripraviti do tega, da so ignorirali tople dišeče piškote. Skozi prozorno steno so jih opazovali raziskovalci. Neki "redkvičar" je segel po piškotu, ga ovohaval in nato vrnil v posodo. Drugi je pograbil pest piškotov, jih položil nazaj, potem pa si oblizoval stopljeno čokolado s prstov. Po petih minutah se je raziskovalka vrnila v sobo. Po Muravenovih predvidevanjih je bila zdaj volja "redkvičarjev" že temeljito izčrpana po vsem grizljanju grenke zelenjave in ignoriranju slaščic, "piškotarji" pa skorajda niso potrebovali nič samodiscipline. "Zdaj moramo počakati približno petnajst minut, da se v ustih porazgubi okus po hrani, ki ste jo jedli," je razložila udeležencem. Da bi čas hitreje minil, jim je naročila, naj rešujejo uganko. Na videz je bila povsem preprosta: s svinčnikom potujte po sledi v obliki geometričnega vzorca, ne da bi svinčnik dvignili s papirja ali pa šli po isti črti dvakrat. Ko hočete končati reševanje naloge, je rekla, pa pozvonite. Slišati je bilo, kot da reševanje ne bo trajalo dolgo. V resnici je bila naloga nerešljiva. Namen uganke ni bil krajšanje časa, bila je najpomembnejši del eksperimenta. Vztrajanje pri reševanju je zahtevalo zelo trdno voljo, kajti vsak poskus je bil neuspešen. Znanstvenike je zanimalo, ali bodo tisti, ki jim je ignoriranje piškotov že načelo voljo, nad uganko obupali prej. Z drugimi besedami: želeli so ugotoviti, ali je trdna volja količinsko omejena. Raziskovalci so udeležence opazovali izza ogledala, ki je bilo z druge strani prozorno. "Piškotarji" so se, z zalogo neporabljene samodiscipline, lotili uganke. Na splošno so bili videti sproščeni. Nekateri so se z njo ubadali več kot pol ure, preden jim je vodja naročila, naj nehajo. V povprečju so "piškotarji" nalogo reševali devetnajst minut, preden so obupali nad njo in pozvonili. "Redkvičarji" so se vedli povsem drugače. Njihova volja je bila pri koncu. Bili so živčni. Nekateri so položili glavo na mizo in zaprli oči. "Redkvičarji" so se z nalogo v povprečju ukvarjali osem minut, torej kar 60 odstotkov manj kot "piškotarji". Ko so jih na koncu povprašali, kako se počutijo, je nekdo med njimi raziskovalcem zabrusil, da ima "vrh glave tega neumnega eksperimenta". "S tem ko smo nekaj njihove volje porabili za ignoriranje piškotov, smo testirance spravili v stanje, ko so bili pripravljeni obupati veliko hitreje," je povedal Muraven.

 

Zelo ponesrečena utemeljitev, zakaj glasbene šole. 

 

Z zastarelimi metodami in vsebino, ki pogosto otrokom ni prijazna, so kot redkvice ob primerjavi odlično pečenih piškotkov, ki bi bili primerljivi z bogato raznolikostjo glasbenih zvrsti.

 

Bo ob tem otrok voljo krepil, ali oslabil????

 

Sklep Odtlej je bilo o tem konceptu opravljenih več kot dvesto raziskav in vse so prišle do enakega rezultata. Volja pač ni naučena veščina, pač pa je bolj podobna mišici. Tako kot mišice v rokah ali nogah je tudi volja utrujena po opravljenem delu in zato manj močna pri naslednjih opravilih.

Zato je tako pomembno otroka vpisati v glasbeno šolo ali k športu.

"Ko se učiš prisiliti se k enournemu igranju glasbila ali temu, da odtečeš petnajst krogov, obenem gradiš svojo moč samonadzora. Petletnik, ki lahko deset minut teče za žogo, zraste v desetletnika, ki pravočasno naredi domačo nalogo", je dejal eden od raziskovalcev.

Jaz pa dodajam, da tak desetletnik potem zraste v odraslo osebo, ki si tudi na razgovoru za službo prizadeva rešiti zadane probleme. Zato je pomembno, da te dejavnosti ostanejo državno sofinancirane v dozdajšnjem okviru in v krizi ne padajo dodatno na ramena staršev.

Da bomo prišli iz krize, potrebujemo ljudi z močno voljo in vztrajnostjo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

Bojan Cvetrežnik odgovarja...

Pravica do ‘drugega mnenja’ v glasbeni šoli?

Spoštovani bralci. Ta članek je moj odgovor na kolumno Zakaj je pomembno, da otrok hodi v glasbeno šolo ali k športu, ki jo je 19.12 za portal Siol zapisal dr. Samo Rugelj.

Spoštovani bralci. Ta članek je moj odgovor na kolumno ‘zakaj je pomembo, da otrok hodi v glasbeno šolo ali k športu’, ki jo je 19.12 za portal Siol zapisal dr. Samo Rugelj. Skušal bom predstaviti še gledišče, ki ga poznavamo nekateri, ki smo glasbo, glasbeno šolstvo ter glasbeno ustvarjanje spoznali v raznih življenjskih situacijah, tako od znotraj, kot od zunaj. Bili smo učenci, učitelji, starši, predvsem pa glasbeniki. Iskali smo znanje in iskali smo dobro podkovane glasbene sodelavce. Bili smo na premnogih glasbenih izobraževanjih v tujini, študirali smo glasbene raznolike pedagogike ali se učili kot samouki, postali smo orkestrski glasbeniki, solisti v orkestru, ulični glasbeniki, skladatelji, aranžerji, dirigenti in ostali ljubitelji glasbe v najširšem pomenu besede. Pišem v množini, ker kritična stran ni tabu v vsakodnevnih pogovorih in vem, da nisem osamljen v svojem razmišljanju. Tovrstne teme so na vsakdanjem jedilniku medsebojnih pogovorov srčnih učiteljev slovenskega glasbenega šolstva, ki si prizadevajo, da bi s svojim delom dali otrokom kar se da dobro popotnico za življenje. Žal pa si ne upamo teh tem obelodaniti tam, kamor spadajo – v strokovnih debatah, ki bi lahko vodile v izboljšave sistema in v medijih, dostopnih širši javnosti.

Z velikim spoštovanjem mnogih izrednih učiteljev glasbe bom skušal obelodaniti tudi nekoliko temnejšo plat glasbenega izobraževanja, kot ga poznamo pri nas. Tako kot v splošnem izobraževanju je tudi v glasbenem izobraževanju kvaliteta dela najbolj odvisna od posameznika – učitelja, na katerega pač učenec naleti. In v Sloveniji imamo mnogo možnosti, da naletimo na dobrega, strokovno podkovanega in srčnega učitelja. Žal se učenci med sabo večinoma ne razlikujejo bolj po svojem osebnem izrazu, kot jih lažje prepoznamo po tem, kdo je njihov učitelj.

Avtor prispevka že v uvodu lepo opiše pomembnost spoznavanja vzporednega, nematerialnega sveta, ki razširja meje doživljanja. Takoj za tem piše tudi o delovnih navadah in njihovem pomenu pri obvladovanju življenjskih situacij. Nič izmed zapisanega ne morem zanikati, vendar moram k temu veliko dodati. Že na opisanih intervjujih za službo je avtor opazil različne vzorce pri ‘prvi’ in ‘drugi’ skupini kandidatov. Bogastvo glasbe je, da svoje mesto v glasbi najdejo poleg tistih, ki hitro obupajo in tistih, ki so zagrizeni, tudi ‘tretji’, ‘četrti’, ‘peti’ in ‘stoti’ osebni stili spopadanja s problemi. Sanjači, bojevniki, športniki, matematiki, sramežljivi, nastopači, vsi lahko najdejo svoje mesto v glasbi. Tudi tisti, ki nikdar ne bodo zmožni počakati 15 minut, da dobijo dva piškotka, lahko v glasbi izvrstno prosperirajo. Ko razmišljamo, smo v preteklosti ali prihodnosti, v glasbi pa je potrebno biti v sedanjosti in zato se mnoge racionalne razlage učnih procesov v glasbi porušijo. Gre za najtrši oreh spoznanja, ki sem ga moral na svoji prehojeni poti zlomiti. Kdor me pozna kot glasbenika danes, si niti misliti ne more, da sem bil kot študent med pridnimi in delovnimi, vendar sem imel mnogo večje glasbeno muzikalne probleme, kot kdo izmed kolegov, ki je z manj truda zadnji trenutek dal vse od sebe. Vendar sem imel moč, da sem spoznal tudi to drugo plat in jo po dvajsetih letih glasbene šole in akademsko diplomo v žepu uspel kasneje tudi udejanjiti. Ker sem proces spreminjanja osebnega stila udejanil v odraslem obdobju, mi je lažje zavestno govoriti o razlikah v pristopih, kot če bi se na svoj način loteval glasbe od mladih nog. Kdor se giblje med prodornimi in uspešnimi glasbeniki, natančno ve, da med vrhunskimi in discipliniranimi glasbeniki ne obstaja nujna povezava. Izjema so instrumenti, ki potrebujejo mnogo fizične kondicije za izvajanje (trobila na primer). Trdi trening v fizičnem smislu, kot ga poznamo iz glasbenih šol, je pot le za nekatere ljudi in le za doseganje nekega točno določenega glasbenega rezultata. Pa še med klasičnimi instrumentalisti-solisti v stroki krožijo premnoge zgodbe glasbenikov, ki so dosegali vrhunske rezultate z mnogo manj dela, kot svoji kolegi. In tudi osebno jih poznamo ter občudujemo. Vedno znova se odpira vprašanje talenta: ‘ali mu to uspeva kljub temu, da je tak, ali morda prav zato, ker je tak?’ Seveda pa je trening najbolj trdna osnova za solistična izvajanja klasične glasbe.

Pa se vrnimo k našemu glasbenemu šolstvu. Vsebina se v prejšnjih petdeset letih ni kaj bistveno spremenila. Sodobna dogajanja v glasbi so ostala za učni načrt neopažena in poleg kozmetičnih vsebinskih popravkov je največja razlika med učnim načrtom pred petdesetimi leti in sedaj le ta, da je danes potrebno biti še mlajši, ko dosegaš visoko stopnjo virtuoznosti. Naš program je zastavljen tako, da vzgaja le instrumentaliste – specialiste za en instrument. Za študij skladanja glasbe se lahko odločimo kasneje in tudi razumevanja izvajanih partov v smislu tonalitet, lestvic, alteracij, harmonij, medsebojnih razmerij zvokov, strukture glabe, si v glasbeni šoli praviloma ne pridobimo. Učimo se izključno klasično glasbo (izvajanje skladbe od Beatlesov ali Avsenikov po notah je veščina klasičnih glasbenikov). Znotraj žanra klasične glasbe se po našem učnem načrtu vzgaja izključno soliste. Solisti so bili posamezniki, ki so v zgodovini priplavali na površje iz množice glasbenikov. Izvajali so solistični repertoar, velikokrat v spremljavi orkestra vseh ostalih glasbenikov. Ta repertoar je sedaj cilj učnega načrta za vse učeče se mlade glasbenike. Vsi morajo pri starosti 15 let izvajati repertoar, ki je bil pred 300 leti napisan za takrat najboljše izvajalce in potem tako naprej, dokler ne znamo izvajati del, ki so bila napisana kadarkoli za najboljše izvajalce vseh časov. Seveda ne oporekam temu, da je koristno, če glasbenik mlad dosega visok nivo. Vendar ali res po končani nižji glasbeni šoli (ali še prej) obstajata le dve poti: nadaljevanje solističnega šolanja ali obesiti škant na klin? Opozaril bi rad na vse ostale možne poti v glasbi, v katerih bi svoj osebni stil ustvarjanja lažje našel vsak posameznik. Če ostnanemo le znotraj klasične glasbe - nekateri se bolje izrazijo v individualnem, nekateri v skupinskem delu. Nekateri raje glasbo izvajajo, drugi pišejo ali prirejajo. Nekateri so radi uredniki in si sami izbirajo, kaj bi igrali, drugi raje igrajo po izboru drugih. Nekateri radi sanjarijo in poslušajo glasbo, pa se potem ob izvajanju prepustijo trenutku, v katerem črpajo iz svojih doživetij. Nekateri prevzemajo povezovalne vloge, nekateri radi vodijo ansambel… Če pa izstopimo iz klasične glasbe, imamo toliko možnosti, da verjamem, da bi vsak človek, ki smisel svojega bivanja išče tudi v glasbi, lahko našel svojo vlogo, ki jo kvalitetno opravlja. Vendar si privatnega šolanja pač ne more vsak privoščiti. Zato opozarjam na to, da ni le pomembno, kako veliko je slovensko javno glasbeno šolstvo, temveč tudi, da ponuja široko paleto, ki omogoča raznolike osebne izbire. V Evropi ne poznam države z vsebinsko tako homogenim javnim glasbenošolskim programom, kot je Slovenija. Vsem tistim, katerim glasbena šola, kot jo pozamo, ne daje možnosti za udejanjanje osebnih želja in talentov, lahko prinese tovrstno uniformirano izobraževaje tudi močne in včasih nepopravljive frustracije, ki jih lahko spremljajo tudi dolgotrajne nočne more.

Ali je cilj glasbene šole res doseči, da bomo bolj utrjeni pri študiju prava ali ekonomije? Tudi to je legitimen cilj. Vendar me na tem mestu bolj zanima, koliko ljudi izmed 10-20% populacije, ki je bila vključena v javno glasbeno izobraževanje, po končani glasbeni šoli še kdaj z veseljem poprime za svoj instrument in s tem plemeniti svoje bivanje ali z glasbo pač ustvarjalno zapravlja svoj čas? Na drugi strani pa spremljamo premnogo uspešnih glasbenih ustvarjalcev, ki nam čarajo vrhunska glasbena doživetja, ki sploh niso imeli stika z glasbeno šolo ali pa so tam bili zgled za to, kakšen ne smeš biti, če želiš, da boš kaj dosegel. Če je treba pred ljudmi nekaj zapeti – ali bo prej zapel nekdo, ki je ali nekdo, ki ni hodil v glasbeno šolo? Kdor po končanem osnovnem glasbenem izobraževanju ni zmožen česa zaigrati ali odpeti, žal večinoma za to zmotno krivi sebe.

Poleg vseh pozitivnih učinkov vaje ne pozabimo, da velikokrat nejasno navodilo ‘potrebno je tem več vaditi’ lahko pušča tudi odpor do dela, ker rezultati niso sorazmerno boljši s količino vloženega časa. Navodila včasih niso športno jasna in takrat so frustracije neizbežne. Mnogo časa sem mislil, da se je le meni dogajalo to, da sem bil na nižji stopnji najbolj pohvaljen takrat, ko sem vadil manj, pa sem ugotovil, da gre za mnogo širši vzorec, ki se ga spomni marsikdo. Dolgotrajna vaja brez jasnih navodil lahko vodi tudi v priučevanje neosredotočenosti na trenutno opravilo in posledično priučevanje napak. Voljo lahko izgubimo prav tako, kot tisti iz eksperimenta z redkvicami in piškoti, če za svoje delo tudi dolgoročno ne dobimo primernega poplačila.

Ko se talentirani učenci izpisujejo iz glasbene šole, povprečni pa ostajajo, je nekaj narobe. Uniformiranost glasbenega izraza, v katero lahko vodi glasbeno šolanje po javnem učnem načrtu pa prav gotovo veliki večini ne odpira čaker nematerialnih doživetij, katerih pomembnost čutim prav tako, kot dr. Samo Rugelj. Ali razen tistih, ki to gledate na lastne oči, sploh kdo verjame, da nekateri učitelji pri pouku nikdar ali skoraj nikdar ne uporabljajo svojega instrumenta? Učenec tako namesto izkustva glasbenega doživetja dojema glasbeno šolo kot nepregleden kup abstraktnih informacij z nejasnim ciljem. S posnemanjem smo se vsi naučili najtežje veščine – govora, zmožni smo se naučiti več, kot si lahko sploh mislimo.

Kot vsaka kritika lahko tudi moja sproži nasprotovanja in polemike. Poudarjam, da ima svak ugovor svoj prav in da splošne resnice ni, so le posamezne resnice, ki se dogajajo znotraj štirih zidov posamezne učilnice, posamezne glasbene šole v razmerju med točno določenim učiteljem in učencem. In tukaj se lahko gradijo zdrave osebnosti ali hranijo tesnobni občutki in obrambni mehanizmi. Ali pa seveda vsakega po malo... Pozivam le k odpiranju štirih sten glasbenih učilnic na ogled širše javnosti. Menim, da bi morali imeti učenci in starši tudi v javni glasbeni šoli možnost izkoristiti pravico do ‘drugega mnenja’, kot to poznamo v javnem zdravstu. In pravico do menjave osebnega zdravnika. Staršem se velikokrat namreč niti ne sanja, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Vse, kar vedo, je to, da ‘premalo vadi’. Osebno bi najraje videl, da bi v mojem razredu visela ves čas video kamera, na katero se lahko kadarkoli priklopijo starši ali kolegi iz kolektiva (tega seveda ne bi želel vsiljevati tudi drugim učiteljem). Dobra glasbena šola se meri po številu isker v očeh. V očeh učencev in v očeh poslušalcev glasbe. Dobra glasbena šola ima veliko učencev, ki rade volje kadarkoli kaj zaigrajo brez strahu. Starši, bodite pozorni na to, kako vpliva glasbena šola na vašega otroka in naj morebitni izpis ali sprememba programa ne predstavlja večjega osebnega neuspeha, kot prenehanje katerekoli dejavnosti, ki smo jo začeli. Glede na to, da imamo na stotisoče prebivalcev, ki so prehodili pot javnega glasbenega šolstva, bi pričakoval, da iz tega naslova v vsakdanjem življenju slišimo več glasbe. Če ne uspemo v učni načrt spraviti glasbe in strokovnih znanj, ki obstajajo v vsakdanjem življenju leta 2014, pa dajmo vsaj glasbo iz učnega načrta v večji meri spraviti med ljudi! Za ohranitev javnega glasbenega šolstva v obstoječem obsegu, vendar tudi za odpiranje vrat novim vsebinam, kjer za to obstaja znanje in želja med učitelji ter interes pri učencih. Zapojmo in zaigrajmo drug drugemu v novem letu 2015. Srečno!

Odziv na kolumno Sama Ruglja Zakaj je pomembno, da otrok hodi v glasbeno šolo ali k športu, ki ga je napisal Bojan Cvetrežnik, objavljamo različici, kot smo ga prejeli.
 

 

Pomen glasbenega izobraževanja na vsestranski razvoj otroka

V tem prispevku bom skušala utemeljiti to tezo, in hkrati poudariti, da vsak pouk še ne pomeni uresničitev te naše teze.

Danes najbrž že vrabci čivkajo, da je ukvarjanje z glasbo, igranje na inštrument  za našega otroka koristno, vpliva na njegovo inteligenco. Številne raziskave so to že zdavjanj potrdile.

Roger Sperry, eden največjih sodobnih raziskovalcev možgan, ki je za svoje delo dobil tudi Nobelovo nagrado, meni, da možgani delajo samo za motorično koordinacijo. Zato je motorika toliko pomemba. Gib je osnova vsakega občutenja, delovanja in misli. In teligenca se razvija z delovanjem, kar sovpada s filozofksim pogledmo na razvoj mišljenja otroka, kot si ga je predstavljal Jean Piaget, razum se razvija preko delovanja, izkustva.

Znamenita pedagogiknja Célestin Freinet pravi, Inteligenca je najprej inteligenca delovanja, najprej mehanični dotik, potem inteligentni. Sploh pa delo z rokami, zahteva več miselnih procesov. Že Aristotel je omenil, da je roka orodje razuma.

 

6 koristi učenja glasbe pri otrocih

https://motiviran.si/ucenje-glasbe-pri-otrocih je prispevek, ki oglašuje seminar oziroma Poletno šolo Cellisimo, namenjeno učencem violončela in flavte. Reklama v bistvu temelji na predpostavki, kako učenje glasbe koristi otrokom. 

Članek izpostavi predvsem naslednje pozitivne vidike učenja glasbe pri otrocih:

1. Učenje glasbe pri otrocih izboljša učne sposobnosti otrok

2. Učenje glasbe pri otrocih razvija njihove fizične sposobnosti

3. Učenje glasbe pri otrocih razvija socialne veščine

4. Učenje glasbe pri otrocih pili disciplino in potrpežljivost

5. Učenje glasbe pri otrocih ravija njihovo samozavest

6. Učenje glasbe seznani otroke z domačo in tujimi kulturami

Povzeto po članku torej: Učenje glasbe pri otrocih dokazano izboljša učne sposobnosti v šoli, koordinacijske in motorične sposobnosti, oblikuje socialne veščine, izpili disciplino in potrpežljivost, dviguje samozavest in nenazadnje preko spoznavanja inštrumentov seznani otroke z domačo in tujimi kulturami. Glasba torej posredno pomeni učenje vrednot.

Strinjam se, da ima glasba pri otrocih lahko ob vseh ostalih ciljih, tudi vzgojnega,  ne strinjam pa se, da je ta prevladujoč, oziroma najpomembnejši. Glasba je lahko izvor kreativnosti in ustvarjalnosti otrok. Le to pa se lahko zgodi v okoliščinah, ki dovoljuje svobodo, iskanje več rešitev itd. Zato med navedenimi cilji pogrešam ustvarjalnost in kreativnost otrok, ki je pogoj za ustvarjanje prijetnega vzdušja, delovne klime, vzpostavljanju odnosa med učiteljem in učencem, ki ni storilnostno naravnan, temveč kvalitativno...učenci so pri takem načinu dela aktivno vključeni v sam proces izobraževanja. Glasbeno izobraževanje zato ni samo učenje vrednot, ampak je lahko tudi priložnost, da se pri otrocih vzpodbuja kritičnost, eksperimentiranje, tudi delanje napak itd... 

Res se sprašujem, v času ko sem sama odraščala in se šolala je bil eden od ciljev vzgajanja tudi, vzpodbujanje ktirično mislečega državljana. Ustvarjalnost in kreativnost je na nek način izrinjena iz kiurikuluma, poudarek pa je na disciplini in potrpežljivosti....in pa seveda razvijanju delovnih navad...

Malo me skrbi pretirano izpostavljanje teh ciljev, ali s tem elita nekako opravičuje obstoj glasbenih šol s tem, da politiki obljublja poslušne državljane. Je to manipulacija celotne bodoče generacije?

 

6 KORISTI UČENJA GLASBE PRI OTROCIH - ČLANEK

Učenje glasbe pri otrocih dokazano izboljša učne sposobnosti v šoli, koordinacijske in motorične sposobnosti, oblikuje socialne veščine, izpili disciplino in potrpežljivost, dviguje samozavest in nenazadnje preko spoznavanja inštrumentov seznani otroke z domačo in tujimi kulturami. Glasba torej posredno pomeni učenje vrednot.

Kaj je glasba?

Glasba je umetnost združevanja glasov, ki jih predstavljajo glasbene note, v niz estetsko in ritmično prijetnega glasbenega dela. Ustvarjajo jo glasbeni inštrumenti ali človeški glasovi.

 

Učenje glasbe pri otrocih

Učenje igranja inštrumenta lahko pomaga uglasiti otroško uho in jim pridobiti sposobnosti, ki so potrebne za izobraževanje in socialne interakcije.

Če ste eden izmed staršev, ki okleva glede vključitve otroka v glasbeno šolo zaradi strahu pred preobremenjenostjo otroka, spoznajte koristi za vašega malčka, ki jih prinese igranje inštrumenta. Morda vaš otrok ne bo naslednji Beethoven, mu bo pa to vsekakor koristilo za lažje učenje matematike, lepše obnašanje in timsko delo. Spoznajte, kakšne koristi torej prinaša učenje glasbe pri otrocih.

#1: Učenje glasbe pri otrocih izboljša učne sposobnosti

Glasba in matematika sta močno prepleteni. Z razumevanjem tempa, ritma in glasbenih lestvic se otroci učijo kako deliti, ustvarjati ulomke in prepoznavati vzorce. “Izgleda, kot da glasba opremlja otroške možgane in jim pomaga bolje razumeti druga področja matematike,” pravi Lynn Kleiner, ustanoviteljica glasbenega programa Music Rhapsody v Kaliforniji.

Učenje glasbenega inštrumenta prav tako spozna malega otroka z osnovami fizike. Na primer, brenkanje strun na kitari ali potegovanje z lokom po strunah violine pouči otroke o harmoničnih in simpatetičnih vibracijah. Celo inštrumenti brez strun, ko so bobni ali vibrafon, dajejo večjim otrokom priložnost za raziskovanje teh znanstvenih principov.

#2: Učenje glasbe pri otrocih razvija fizične sposobnosti

Določeni inštrumenti, kot so tolkala, pomagajo otrokom razviti koordinacijo in motorične sposobnosti, saj zahtevajo sočasno gibanje rok in nog. “Te vrste inštumentov so še posebej odlične za otroke z veliko energije”, pravi Kristen Regester, vodja zgodnjega otroškega programa v glasbeni šoli Sherwood Community na Univerzi Columbia v Chicagu. Inštrumenti s strunami ali tipkovnico, kot sta violina ali klavir, zahtevata različno sočasno gibanje leve in desne roke.

Inštrumenti ne le pomagajo pri razvoju ambideksterije (obojeročnost), temveč lahko prav tako vzpodbudijo otroke, da jim postane udobno v neudobnih položajih. Vzpodbujanje koordinacije in izpopolnjevanje ritma lahko pripravi otroke na druge hobije, kot sta ples in šport.

#3: Učenje glasbe pri otrocih oblikuje socialne veščine

Skupinske učne ure inštrumenta (komorna glasba) zahtevajo interakcijo in komunikacijo med vrstniki, kar vzpodbuja timsko delo. Otroci morajo namreč sodelovati, da ustvarijo crescendo (postopno naraščanje jakosti) ali accelerando (postopno pospeševanje tempa). Če otrok igra svoj inštrument preglasno ali prehitro, se mora naučiti prilagoditi.

Za otroke je pomembno, da se zavedajo in razumejo njihovo individualno vlogo v večji skupini. V skupinah z majhnimi otroci učitelji razdelijo otroke v ekipe, kjer je vsaka zadolžena za določeno nalogo. Ne glede na to, ali je ekipa zadolžena za izbiro inštumenta ali ustvarjanje glasbe, učenci simultano delujejo za skupni cilj. Skupaj sodelujejo in rešujejo zastavljen problem. To oblikuje njihove socialne veščine in jim nudi bogate izkušnje za kasnejše življenje in delovanje v družbi.

#4: Učenje glasbe pri otrocih pili disciplino in potrpežljivost

Učenje igranja inštrumenta uči otroke o preloženem zadovoljstvu. Violina, na primer, ima strmo učno krivuljo. Preden je otrok sposoben ustvariti en pravilen ton, se mora naučiti, kako držati violino in lok ter kam postaviti noge. Igranje inštrumenta otroke nauči vztrajanja v težkih urah, mesecih in včasih celo letih vaj, preden dosežejo zastavljen specifičen cilj, kot je na primer igranje v glasbeni skupini ali pa na pamet odigrano solo glasbeno delo.

Privatne inštrukcije in treniranje doma zahtevajo zelo osredotočen način pozornosti, celo samo za 10 minut dolgo vajo. Skupinske vaje, kjer se otroci naučijo igrati isti inštrument v ansamblu/skupini, prav tako poveča potrpežljivost, saj morajo otroci počakati, da so na vrsti. Pri tem, ko morajo mirno in tiho čakati in poslušati igrati svoje vrstnike, se otroci naučijo pozornosti in izkazovanja spoštovanja svojim vrstnikom.

#5: Učenje glasbe pri otrocih dviguje samozavest

Učne ure nudijo forum, kjer se lahko otroci naučijo tako sprejemati, kot tudi dajati konstruktivne kritike. Pretvarjanje negativnega odziva v pozitivno spremembo pomaga otrokom graditi njihovo samozavest. Še posebej skupinske učne ure pomagajo otrokom razumeti, da nihče, vključno z njimi samimi ali njihovimi vrstniki, ni popoln ter da ima vsak prostor za izboljšanje.

Predstavitev samega sebe javnosti oz. publiki je pomembna veščina, ne glede na to, ali postane otrok profesionalni glasbenik ali ne. To znanje se namreč z lahkoto prenese na javno nastopanje v šoli, v službi idr.

#6: Učenje glasbe seznani otroke z domačo in tujimi kulturami

Z učenjem o in igranjem različnih inštrumentov lahko otroci spoznavajo pomembno vlogo glasbe v domači in tujih kulturah. Na primer, z bongi in timbalami, se lahko otrokom predstavi afriški in kubanski stil glasbe.

Raznoliki inštrumenti, kot sta violina in klavir omogočajo izvedbo širokega repertoarja glasbenih stilov, vključno s klasično glasbo ali jazzom. Pomembno je, da se otroci spoznajo z drugimi kulturami v mladih letih, saj to spodbuja odprtost glede svetov in tradicij.

I'm a paragraph. Click here to add your own text and edit me. I'm a great place for you to tell your story and let your visitors know a little more about you.