Poučevanja kitare po metodi PRO - IGRA, metoda motoričnega, dinamičnega in glasbenega uvida.

INOVATIVNI PRISTOP K POUČEVANJU IN SVETOVANJU NA PODROČJU POUČEVANJA KITARE

Učne težave v glasbenem šolstvu

Tudi v javnih glasbenih šolah smo priča porastu raznolikih učnih težav pri učencih. Sprejemni preizkusi na šolah ne morejo opraviti zaželjene selekcije, po kateri bi učitelji dobili v svoj razred samo izredno ali vsaj splošno nadarjene otroke. Še več, izredno nadarjeni otroci imajo pogosto čisto drugačen način sprejemanja informacij, ki je ključna za razumevanje glasbe. Zato se je že v preteklosti pogosto dogajalo, da so v bistvu vztrajali v glasbeni šoli samo pridni, ne pa tudi izredno nadarjeni učenci. Le ti so se pogosto izpisali. ZAKAJ?

Tudi v osnovnih šolah smo priča porastu specifinih učnih težav, ki jih uspešno diagnosticirajo različni inštituti. Zatakne pa se vedno pri njihovi obravnavi in reševanju. V osnovnih šolah so temu namenjene različne oblike dodatnega dela, oziroma prilagoditve, ki so tudi sistemsko urejene. Glede na to, da je javno glasbeno šolstvo namenjeno širši populaciji otrok in ne več samo izredno nadarjenim se postavlja vprašanje, kako se le to prilagaja tem novim potrebam in zahtevam sodobnega časa. 

Glasbene šole ne zaposlujejo strokovnih delavcev s tega področja, svetovalcev, ki bi dodatno delali z otoci s posebnimi potrebami, ampak je to prepuščeno posameznemu učitelju. Tu pa so med njimi precejšnje razlike, zato menim, da takšen pristop k reševanju ni učinkovit niti pravičen pristop za vse otroke, ki so posebne obravnave potrebni. Ničkolikokrat se zgodi, da so ti otroci najslabši, da so pod stresom, da ignoriranje njihovih težav vodi samo še v njihovo stopnjevanje.

Tudi v glasbene šole se vpisuje vedno več otrok z odločbami o prilagoditvah za otroke, ki imajo disleksijo, ali so avtisti, ali imajo motnjo pozornosti in koncetnracije, so hiperaktivni.   Vsi ti otroci zahtevajo povsem drugačen pristop od običajnega. To pa je učenje od note do note, jaz to imenujem linearno učenje, sama pa učim po spirali.  In ravno tu vidim prednost tudi svoje metode poučevanja in svetovanje kot je metoda Pro igra ali metoda motoričnega in dinamičnega uvida.

Objvaljam delno vsebino prispevka, ki potrjuje moje več letne objave o tem, da so otroci s posebnimi potrebami v glasbenem šolstvu prezrti, oziroma, da je teh otrok vse več in da je zanje potrebno tudi poskrbeti. Na to sem opozorila že leta 2003 v svoji diplomski nalogi, in leto dni kasneje v strokovnem izpitu. Hkrati sem se oglašala na forumih in bila deležna napadov različnih trolov, ki so delovali in še delujejo v službi sistema. Da je po dvajsetih letih prvič nekaj napisanega me sicer veseli in hkrati žalosti, saj članek dobesedno kaže na naš velik problem, kako so fakultete oziroma izobraževanja učiteljev oddaljena od prakse, od dobrih praks, kjer bi črpala ideje za naprej. Sama sem se takoj po diplomi prijavila za multiplikatorja na področju glasbenega šolstva, vendar sem bila zavrnjena. Po vsem tem sklepam le, da še vedno velja tisto, da če se prav ne pišeš, tvoja resnica postane laž in obratno. V dvajsetih letih sem se sama tudi veliko naučila, od tiste naivne učiteljice kitare, ki je reševala stisko učiteljev, problem zaposlovanja in izobraževanja učiteljev, ki si je prizadevala za kvaliteno izobraževanje, pripeljala otroke, čeprav niso pokazali neke izjemne nadarjenosti oziroma so tudi sami imeli določene učne težave, do stopnje, da so tekmovali in se vpisali naprej na glasbeno šolo, sem postala strokovnjak na tem področju, samozavestna kot še nikoli, z lastno vizijo dela in željo po delu še na prej. Razlika je v tem, da danes vem, da sem nekaj vredna, in bila sem prvi ptič, ki je pel, pa ga nihče ni slišal. Mogoče se bo slišal ta prispevek, čeprav konkretnih rešitev v praksi ne ponuja, ponuja nam v branje informacijo o metodi, ki se je zgodila točno pred dvajsetimi leti v tujini vsaj dokaz, da problem pri nas le obstaja, in da ga bo potrebno reševati. file:///C:/Users/Uporabnik/Documents/izobra%C5%BEevanje/glasbeno%20%C5%A1olstvo%20in%20disleksija%20metoda%20Tomatis.pdf K. Zadnik: Učinki metode Tomatis na glasbeno učenje šolskih otrok 267. V zadnji dveh desetletjih opažamo vse večji porast učencev s posebnimi potrebami v slovenski vzgojno-izobraževalni sferi. V pedagoški praksi se tako vsakodnevno soočamo z izzivi v procesih poučevanja in učenja v splošnem in glasbenem šolstvu. Inkluzivno izobraževanje zajema vse več učencev s posebnimi potrebami, med njimi pa je v največji meri zastopana skupina učencev s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, in sicer z zmernimi in težjimi oblikami specifičnih učnih težav. Leta 1996 je bila z Zakonom o osnovnih šolah uzakonjena pravica in podpora v izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. S sprejetjem Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZOUPP, 2000; ZUOPP-1, 2011) pa se je odprla možnost integracije omenjene skupine učencev v redne vzgojno-izobraževalne programe. Učencem s primanjkljaji na posameznih področjih učenja je tako omogočena možnost izobraževanja v okviru rednih programov s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Slovensko glasbeno šolstvo, ki sodi pod okrilje osnovnošolskega izobraževanja, v svojih izhodiščih temelji na principih splošnega šolstva. Delovanje glasbenih šol je urejeno z Zakonom o glasbenih šolah (2000, 2006), ki pri regulaciji delovanja in izvajanja izobraževanja ñ zaradi svoje vpetosti v mednarodni prostor in članstva v Evropski zvezi glasbenih šol (angl. The European Music School Union ñ EMU) ñ povzema in upošteva tudi načela, ki jih opredeljujeta dokumenta Splošna deklaracija človekovih pravic (Weimarska deklaracija) in Konvencija o otrokovih pravicah (OZN). Nacionalni in mednarodni dokumenti izpostavljajo na eni strani glasbo kot vrednoto v celostnem razvoju posameznika in kot vrednoto z vidika možnosti ustvarjalnega izražanja, na drugi strani pa se izpostavlja vrednota enakih možnosti izobraževanja kot temeljna človekova pravica (Peklaj, 2010). Kljub mednarodni naravnanosti po spodbujanju vključevanja posameznikov z omenjenimi primanjkljaji v redne programe glasbenega šolstva opažamo, da nacionalni krovni dokument in podzakonski akti ne opredeljujejo oziroma usmerjajo obravnavane skupine otrok v slovenskem glasbenem šolstvu. Ti predvsem urejajo in usmerjajo delo z nadarjenimi in nadpovprečno nadarjenimi učenci. Primerjalna analiza zakonske urejenosti obravnavane skupine učencev med izobraževanjem v osnovni in glasbeni šoli kaže, da Zakon o glasbenih šolah (2000, 2006) ne opredeljuje in ne obravnava učencev s posebnimi potrebami. V nasprotju s slednjim se v pedagoški praksi glasbenega šolstva kaže vse večja potreba po ustreznih pedagoških pristopih in strategijah poučevanja omenjene skupine učencev. Delujoči učitelji javnih glasbenih šol vse pogosteje opozarjajo – v neformalnih pogovorih ali na strokovnih srečanjih študijskih skupin Zavoda RS za šolstvo – na potrebe po dodatnih in stalnih strokovnih izobraževanjih za to področje. Na omenjeno dejstvo kažejo tudi rezultati prve raziskave na področju specifičnih učnih težav pri predmetu nauk o glasbi v glasbeni šoli (Zadnik, Habe, 2018), ki so pokazali, na vzorcu 42 učiteljev (to je takrat predstavljalo 50 % celotne populacije učiteljev nauka o glasbi), 1, da ima kar 60 % učiteljev vsako leto kakšnega učenca s specifičnimi učnimi težavami. 2. Ugotovili smo, da se učitelji najpogosteje srečujejo z motnjo disleksije (27 %), z motnjo dispraksije in disgrafije (14 %) ter motnjo diskalkulije (10 %). Učitelji so poročali tudi o delu z učenci z motnjami na področju pozornosti in hiperaktivnosti (28 %), ki sicer ne sodijo v skupino specifičnih učnih težav. 3. Dobljeni odgovori so pokazali, da učitelji niso seznanjeni s terminološko diferenciacijo na področju posebnih potreb in da pogosto pod specifične učne težave uvrščajo tudi druge motnje. 4- V pedagoški praksi glasbenega šolstva so prisotni tudi učenci z motnjami pozornosti ter specifičnimi in drugimi vrstami učnih težav. Težave nastopajo na področju - kratkotrajne pozornosti in koncentracije, - branja ian pisanja glasbenega zapisa in - psihomotoričnih spretnosti pri igranju na inštrument. Med temi učenci so tudi tisti, ki prejmejo odločbo o strokovnem mnenju in določenih usmeritvah dela pri Zavodu RS za šolstvo, vendar starši otrok (iz različnih razlogov) o tem ne želijo poročati učiteljem v glasbeni šoli. Ker v glasbenem šolstvu ne delujejo strokovne službe, ki bi nudile podporo učiteljem individualnega in skupinskega pouka, so učitelji prepuščeni samostojnemu prepoznavanju in ustreznemu usmerjanju teh učencev v učnem procesu. V prispevku bomo predstavili projekt, ki je vključeval metodo Tomatis kot eno izmed možnih podpor pri skupini učencev z različnimi učnimi težavami v slovenskem glasbenem šolstvu. Zaradi ugotovljenih pozitivnih učinkov metode Tomatis (Hesse, Balzer, Bachmann, Ferstl, Fritz, Florentina in Schmid, 2002; Plessis, Vercuci in Taljaard, 2009), ki prispevajo h kakovostnemu učenju glasbe, smo s kvalitativnim pristopom multiple študije primera preučevali učinke omenjene metode pri treh učencih z različnimi učnimi primanjkljaji pri inštrumentalnem pouku in skupinskem pouku nauk o glasbi v glasbenem šolstvu. 268 REVIJA ZA ELEMENTARNO IZOBRAŽEVANJE/ JOURNAL OF ELEMENTARY EDUCATION Preučevali smo morebitne pozitivne učinke metode Tomatis in njeno možno uporabo v slovenskem glasbenem šolstvu, ki bi zapolnila vrzel manjkajočih strokovnih služb v glasbenem šolstvu pri nudenju podpore na področju dela s tovrstno skupino učencev. Zaradi nizkega poznavanja Alfreda A. Tomatisa in njegove metode v slovenskem prostoru bomo v nadaljevanju teoretičnega dela predstavili strokovno delovanje omenjenega avtorja in rezultate nekaterih že izvedenih raziskav učinkov metode Tomatis. Zaključek: V zadnjih petih letih sem oblikovala svoj princip poučevanja kitare, ki ima kot sem že velikokrat omenila velik transfer, zlasti pa je uporabna pri reševanju učnih težav, specifičnih učnih težav otrok, ki se vpisujejo v glasbeno šolo. Metodo sem imenovala Pro igra, in kot samozaposlena imam možnost, da širim to znanje tudi naprej. Obstaja pa težava, saj inštitucije kot so Akademija za glasbo in Ministrstvo za šolstvo očitno nekaterih študijev ne priznavajo kot ustrezen standard pri zaposlovanju učiteljev, čeprav vemo, da izobrazba ni ključna za oblikovanje učiteljeve osebnosti, dati pa bi mu morala osnove, kako se soočiti s poklicem ki ga bo oseba po končanem študiju opravljala. Nadomeščala sem v nekaj šolah in bila priča, kako učitelji učijo, in kakšne težave imajo. Zlasti so negotovi pri začetnikih in tistih, pri katerih se pojavljajo določeni problemi. Na vseh šolah so moje delo starši in otroci lepo sprejeli in opažen je bil izreden napredek otrok že po krajšem nadomeščanju. Učim po svoji metodi, pa vendar, nekako najbž bode v oči, da moja pot izorbaževanja ni bila specifična, imam pa bogato znanje ravno na področjih, kjer inštrumentalna pedagogika, didaktika na področju poučevanja kitare, krepko zaostaja.

 

 

 

Specifične učne težave v glasbeni šoli - primeri vaj in pripomočkov, kot pomoč v učnem procesu: magistrsko delo

Učne težave pri nauku o glasbi ali predmetu teorija glasbe lahko primerjamo z učnimi težavami v osnovnih šolah pri branju in pisanju, matematiki itd. Specifičnost učnih težav je v razvijanju posluha, melodičnega kot tudi ritmičnega, ter primerne motorike, sicer pa so si učne težave podobne v klasifikaciji z učnimi težavami v osnovnih šolah, kjer gre za abecedno opismenjevanje otrok, v glasbenih šolah pa se vrši notno opismenjevanje otrok. Pri tem učence navajamo na parlato in solffegio, kar pomeni sočasno upoštevanje več spremenljivk, ki so vezane na en ton oziroma glasbeni dogodek.

Poleg opismenjevanja naj bi se med poukom otroku razvijal motorični in glasbeni posluh, ter ustrezna motorika, specifična za določen inštrument.

V naših glasbenih šolah je glasbeno opismenjevanje prevladujoče, pogosto se razvoj posluha in utrezne motorike zanemarja. Glasbeno opismenjevanje zahteva od otrok določeno stopnjo pozornosti in koncentracije, ter pogojuje primeren mentalni nivo otroka.

Na podlagi več kot dvajset letnih izkušenj v javnem glasbenem šolstvu lahko trdim, da so učne težave pogosto posledica pretiranemu poudarku na glasbeno opismenjevanje otrok, ki ne izhaja iz izkustvenega učenja, temveč tradicionalnega frontalnega načina podajanja učne snovi.

Da bi se izognila tovrstnim težavam, oziroma, da bi vzpostavila otroku prijaznejše okolje za poučevanje kitare, sem v osprednje postavila izkustvo otroka. Izkustveno učenje, ki vodi v različne uvide različnih polj spoznavanja glasbe nasploh.

Če ne poznamo izvora učnih težav, ne moremo biti učinkoviti pri reševanju le teh.

Učne težave v glasbenem šolstvu so bile tabu tema, in se o njih ni kaj dosti govorilo ali pisalo. Na splošno sicer že v obliki predsodkov in klišejev, da pač otroci nimajo ali imajo posluh, imajo ali nimajo treme, imajo ali nimajo ustrezne motorike. Nihče pa se ni bolj poglobljeno vprašal, od kod in zakaj vse te težave.

Pa vendar, Slovenija je bogatejša za eno magistrsko delo Minke Markič na akademiji za glasbo v Ljubljani, z naslovom Specifične učne težave pri predmetih nauk o glasbi in solfeggio v glasbeni šoli.

Sama pa sem s tega področja opravila leta 2004 strokovni izpit kot pedagoginja.

 

Učne težave otrok v javnih glasbenih šolah obstajajo že od nekdaj. Vanje se nihče ni resno poglabljal razen redkih učiteljev. Glasbene šole niso obvezne, zato je bil izpis ob neustreznem reševanju težav vedno alternativa oziroma primerna opcija. Celo svetoval se je izpis.

Danes bi se morali z učnimi težavami resneje ukvarjati, saj je prisotnih vedno več specifičnih učnih težav, narašča tudi število otrok, ki imajo zaradi različnih težav odločbe o prilagoditvah v osnovnih šolah.

Glasbene šole bi z ustreznim načinom dela gotovo lahko pripomogle k odpraljanju raznolikih učnih težav, vendar obstaja en problem, ker samo izobraževanje učiteljev takih okoliščin pri pouku ne upošteva,zato učitelji največkrat nimajo ustreznega znanja, kar pomeni za vpisane otroke z različnimi težavami samo dodaten stres, s tem pa se ustvarjajo pogoji za stopnjevanje učnih težav, utrjevanje slabe samopodobe itd.

 

 

 

Stres učencev kot učna težava v glasbeni šoli - Izpiti

Izpiti so poleg ocenjevanja ena najbolj spornih podrčij glasbenega izobraževanja, že zato, ker se ocenjuje nekaj, kar ni objektivno merljivo. Oziroma mnogokrat se namesto znanja ocenjujo vedenjske lastnosti, vztrajnost, vedneje, poslušnost itd, ne pa dejansko spretnost igranja na nštrument. Zato je ocenjevanje mnogokrat leglo krivic in zamer. Zato so ocene za marsikaterega učitelja, učenca in starša izvor težav, konfliktov, napetosti in stresa.

 

Če nekaj ne moremo objektivno izmeriti, zakaj ocenjujemo to s števili, kvantitativno, in ne kvalitativno. V tem smislu, tudi napredovanje iz razreda v razred ni smiselno, temveč bi bili zame bolj sprejemljivi nivoji, ki bi jih določal konsenz o mejnikih, ki določajo neko napredovanje. Mislim, da to ne bi bilo nemogoče ob raznovrstnosti glasbenih zvrsti, tehničnih vsebin in zahtev, posluha itd. 

 

 

 

 

Katere učne težave zaznate pri svojem otroku v glasbeni šoli največ?

Diagnosticiranju specifičnih učnih težav in posledično izvajanje prilagodiev po izstavljenih odločbah, ki jih prejemajo otroci.

Ko prebiram različno literaturo o učnih težavah, specifičnih učnih težavah ter ob tem prebiram različne forume, kako se starši in učitelji s tem spopadajo, je veliko pozornosti namenjenih predvsem diagnosticiranju učnih težav, na podlagi katerih dobijo otroci prilagoditve v osnovnih šolah. Z njimi naj bi bila otroku zagotovljene različne oblike učne pomoči.

Ko pa malo bolj pogledamo, kdo izvaja oblike učne pomči, kakšen servis na to temo obstaja, pa hitro ugotovimo, da ustreznega kadra primanjkuje. Pogosto so to celo študenti, prostovoljci itd. 

Zaposlena kot pedagog sem dobila tudi vpogled v realizacijo teh učnih pomoči, v tisto, kar se običajno z otroci dela. Opazila sem, da imajo pedagogi ogromno dela z izpolnjevanjem različnih obrazcev in poročil, glede realizacije učne pomoči. Večkrat so te vsebine preprosto kopirane, pri čemer seveda prihaja tudi do napak, da so določene vsebine kopirane napačnemu otroku.

Svetovalni delavci in učitelji so obremenjeni z izpolnjevanjem različnih formularjev namesto da bi iskali boljše rešitve za izvajanje učne pomoči, pedagoških ur, in drugih oblik prilagoditev. Res je odvisno od svetovalnega delavca, kako bo te naloge opravljal, formular največkrat lahko vsak izpolni, kaj pa se dejansko dogaja z otroki, ki jim je pomoč namenjena, pa je težje prepoznati oziroma oceniti.

Kaj pa v glasbenih šolah?

Šele pred dvema letoma je bila opravljena raziskava, v kateri so potrdili mojo zhtevo izpred nekaj let, ko sem leta 2004 na to temo opravljala strokovni izpit, da zakon o glasbenih šolah učnih težav, in vpisanih otrok, ki jih imajo, ne opredeljuje, zanje tudi ni predvidenih nobenih prilagoditev. Tudi sistem dela je nespremenjen. Učitelji pa pogosto niti nimajo znanja, da bi učne težave ustrezno prepoznali in bili nanje primerno odzivni.

 

Otrokom se kar hitro predpisujejo tudi določena zdravila za umiritev, ki imajo lahko negativne posledice na dolgi rok. Številne raziskave so namreč že pokazale, da je uživanje pomirjeval v otroštvu vpliva na nagnjenost k drogam v kasnejših letih, ko preneha s temi zdravili npr. Ritalin.  Vem, da smo o teh raziskavah govorili tudi na predavanjih, ko sem še študirala pedagogiko na Filozofksi fakulteti.

 

Lahko bi govorila tudi o zmanjšani zaupljivosti do stroke, do pedagogov, saj izpolnjujejo le še formularje. Pri tem bi izhajala tudi iz zanimivega članka, ki ga je napisala  Doc. Dr. Tiziane Cristofari: Zakaj specifične učne težave (SUT) nimajo genetskega izvora, objavljen na spletni strani: http://www.uje.si/ucenje/zakaj-specificne-ucne-tezave-sut-nimajo-genetskega-izvora.

 

Kako vzpostaviti sistem, v katerem bi bilo več svetovalne prakse predvsem v konkretnem delu z otroki in mladostniki?

Praktični del strokovnega izpita - Nadarjen učenec z učnimi težavami v glasbeni šoli

Strokovni izpit sem opravljala na Glasbeni šoli Trbovlje in sicer kot svetovalna delavka.

Praktični del strokovnega izpita ni bil konkreten pouk v učilnici in priprava na ta pouk, pod budnim očesom mentorja,  pač pa svetovanje v primeru učnih težav pri učencih v glasbenih šolah. Moja mentorica pa je bila pedagoginja, zaposlena v osnovni šoli.

Pri tem sem izhajala iz svojega dela in dolgoletne prakse kot učiteljice kitare, ki se se pogosto soočala z različnimi učnimi težavami pri svojih učencih. Eden od izrazitejših pojavov med učenci je prav gotovo neizrazito razvit posluh. Na podlagi svojih izkušenj pa sem vedela, da se le ta da razvijati z ustreznim prilagojenim pristopom učencu pri pouku.

Rezultati vsega tega dela so objavljeni v obsežni seminarski nalogi z naslovom Nadarjen otrok z učnimi težavami v glasbeni šoli, pri čemer sem izpostavila kot učno težavo nerazvit posluh učencev. V praktičnem delu strokovnega izpita sem obravnavala svojo nadarjeno učenko kitare, ki pa je bila pri teoriji glasbe opredeljena kot otrok brez posluha.

Moja teza pa je bila optimistična, da je posluh pri otrocih možno razvit z ustreznim pristopom, kar sem tudi dokazala. Z učenko sem dodatno delala po svoji metodi, hkrati pa sem hospitirala tudi pri nauku o glasbi, svetovala učiteljici, kako naj dela z učenko, prav tako sem hospitirala pri pouku glasbe v osnovni šoli, kjer sem predlagala prilagojene rešitve. Tudi sama sem pri pouku kitare uporabljala ustrezne metode in strategije za izboljšanje posluha, ki jih sedaj vključujem uspešno tudi v metodo poučevanja kitare in svetovanja Pro igra.

Rezultat teh prilagoditev je bil, da se je razvil posluh učenke do te mere, da se je celo vpisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo, danes Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani in končala študij kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani z oceno deset. Z gotovostjo lahko trdim, da brez tega strokovnega izpita, učenka ne bi bila sprejeta na naslednjo stopnjo izobraževanja.

UVOD TEORETIČNI DEL 1 NADARJENI OTROCI V GLASBENI ŠOLI 1.1 IDENTIFIKACIJA NADARJENIH 1.2 POJEM GLSBENE NADARJENOSTI 1.2.1 Muzikalnost 1.2.2 Glasbeni talent 1.2.3 Glasbene sposobnosti. 2 UČNE TEŽAVE NADARJENIH OTROK V GLASBENI ŠOLI 2.1 VZROKI UČNIH TEŽAV 2.1.1 Neposredni 2.1.2 Posredni PEDAGOŠKO SVETOVANJE 1 IZHODIŠČA DELA 1.1 EVIDENTIRANJE NADARJENOSTI 1.2 IDENTIFIKACIJA NADARJENOSTI 1.3 UGOTAVLJANJE UČNIH TEŽAV 1.4 SODELOVANJE S STARŠI 1.5 SODELOVANJE Z UČITELJI IN PEDAGOGINJO NA OŠ 1.6 SODELOVANJE Z UČITELJICO NOG IN VODSTVOM GŠ 1.7 ČAS URESNIČEVANJA 2 DEFINIRANJE CILJEV IN NALOG 3 PREDLAGANE OBLIKE DELA 3.1 DODATNI POUK 3.2 INDIVIDUALIZIRAN PROGRAM DELA 3.3 OSEBNO SVETOVANJE UČENKI IN STARŠEM 3.4 INDIVIDUALIZACIJA POUKA 3.4.1 Potrebe učenke 3.4.2 Prilagojene oblike in metode dela 3.5 RAZVIJANJE DELOVNIH NAVAD IN UČNIH STRATEGIJ 4 EVALVACIJA IN OCENA STANJA SKLEP VIRI IN LITERATURA PRILOGE KAZALO PRILOG Priloga A: Kompleks glasbene nadarjenosti Priloga B: Sestava glasbenih sposobnosti Priloga C: Kako vadim kitaro? Priloga D: Kako se učim nauk o glasbi? Priloga E: Soglasje staršev Priloga F: Prošnja za izvajanje svetovalnega dela na glasbeni šoli v Trbovljah Priloga G: Odgovor na prošnjo Priloga H: Faze učenja Priloga I: Vprašalnik o stilu učenja in razmišljanja za otroke Priloga J: Individualiziran program Priloga K: Samoocenjevalni list Priloga L: Ocenjevalni list spremljanja napredka učencev kitare

Nazorno in barvito opisuje učne težave članek:NEKAJ IDEJ, KAKO NAJ KOT STARŠ SPREMLJAM GLASBENO ŠOLO OTROKA

Članek je bil objavljen na spletni strani http://www.srcdljubljana.com/blog-srcd/120-glasbena-sola  in ima  naslovom Nekaj idej, kako naj kot starš spremljam glasbeno šolo otroka.

 

Članek se mi zdi zanimiv predvsem zato, ker nam nehote predstavi, katere učne težave pri učencih se v glasbenih šolah pojavljajo. Hrati avtor svetuje tudi načine reševanja le teh. 

 

Zdi se namreč, kot da sistem javnega šolstva obstoj učnih težav zanika, saj so končne ocene v večini prav dobre in odlične. Kar je po eni strani logično, saj naj bi javne glasbene šole vpisovale le posebno nadarjene otroke, ki opravijo sprejemni preizkus ob vpisu v glasbeno šolo. Vsi tisti pa, ki delamo ali smo delali v javnih glasbenih šolah vemo, da temu ni tako, da imajo učenci ničkoliko težav, učitelji pa so prepuščeni sami sebi, da jih rešujejo, tudi na način kot priporoča avtor tega članka.

 

Idealno bi seveda bilo, da imajo starši vpisanih otrok dovolj časa za spremljanje otrok v šolo, da so prisotni na urah, da vadijo z njimi doma, da imajo čas za pogovor. Vsi pa vemo, da so danes drugačni časi. Ta članek tega ne upošteva bistvenih sprememb, ki vplivajo na družinsko življenje v današnjem času. To so delovne migracije. 

 

Ob vse večji brezposelnosti, ki je v zadnjih letih prisotna v Sloveniji, se vse več staršev vozi v službo v druge kraje. To pomeni, da gredo zjutraj od doma in prihajajo pozno zvečer domov. Nastajajo potrebe po novih servisih za starše, ki bi nudili delno varstvo otrokom, glede na potrebe. Posebno organizirane učne pomoči otrokom se že izvajajo v osnovni in srednji šoli. 

 

Veliko staršev bi se z mano strinjalo, da jim primanjkuje časa za otroke. Menim, da bi tudi glasbene šole morale nuditi servis učne pomoči.  Družbene spremembe vplivajo tudi na življenje v družinah, in le to se spreminja. 

 

Avtor članka priznava, da v javnih glasbenih šolah slej ko prej pride do učnih težav, kjer je učitelj nemočen. Zakaj je temu tako? Ta problem je pogosto učna težava učenca, največkrat vezana na motivacijo in vadenje. Učna motivacija učencev pa je v veliki meri odvisna od učne vsebine in podajanja učne snovi. Članek opisuje tudi reakcijo učitelja na nemoč, da lahko vpije na otroka itd. Ampak ali je to pedagoška rešitev? V pedagogiki bi vsak problem, ki nastane, moral imeti tudi ustrezno rešitev, ne bi smel biti prepuščen naklučju.

 

Članek mi je bil zanimiv tudi s sociološkega vidika, kako nagovarja starše k prilagoditvi, oziroma samo kontroli, da se obvladujejo, če prihaja do sporov ali jeze med njim in otroci. Kot pozitivne vrednote pa navaja tiste, ki bi jih otrok pridobil z glasbenim izobraževanjem, ki se pričakujejo tudi od poslušnih državljanov, da imajo delovne navade in da ne razmišljajo preveč:)

  

Prispevek priznava, da so glasbene šole izvor stresa, in posledice le tega, ki jih opisuje kot nemoč učitelja ali staršev pri obvladovanju učnih težav otrok. To pa pomeni hkrati tudi hud stres za otroka, saj lahko v nenehnem sporu tako s starši kot tudi učiteljem, kar lahko vodi tudi do hujših travm.

 

Kar se mi prispevek v celoti zanimiv, ga tu objavljam s svojimi komentarji, ki sem jih obarvala z rdečo.

 

http://www.srcdljubljana.com/blog-srcd/120-glasbena-sola

 

Nekaj idej, kako naj kot starš spremljam otrokovo glasbeno šolo

Glasba ima v otrokovem razvoju nedvomno pomembno vlogo. Nekateri starši si želimo otroku približati ta svet še intenzivneje, saj opažamo, da pri otroku glasba služi kot razvedrilo, kot umiritev, kot način izražanja ... Nenazadnje deluje dobra glasba na razvoj možganov izredno pozitivno.
Glasbena šola otroku omogoči poleg znanja igranja na inštrument učenje tudi mnogih drugih spretnosti. Otrok se uči vztrajnosti, delavnosti, premagovanja stresa, delovnih navad, marljivosti …
 
Moj komentar
Kje so tu prisotni cilji kot so: razvijanje miselnih procesov, ustvarjalnosti, kreativnosti, zviševati nivo koncentracije in pozornosti...Omenjeni cilji, vztrajnost, delovnost, delovne navade, marljivost...samo še poslušnost manjka...pa imamo vse kvalitete idealnih državljanov:) ki ne mislijo s svojo glavo, niso kritični, in pristajajo na vse, kar jim elita ponudi.
 
Ko začnemo govoriti o glasbeni šoli ideali lepote glasbe in njeni učinki vsekakor ostajajo, vendar se z njo pojavijo tudi napornejše plati. Če želimo, da bo otroku glasba ostala pri srcu, da bo svoj potencial razvijal in ob tem doživljal veselje, zadovoljstvo, uspeh, je dobro, da mu starši stojimo ob strani.

Otrok, ki se sam ukvarja z glasbeno šolo

Otrok, ki ga v glasbeno šolo le pošiljamo in se od aktivnega sodelovanja z otrokom v tem polju bolj ali manj umaknemo, se bo moral znajti sam. Ves čas bo odvisen le od dobre volje učitelja. Ko se bo otroku začel prebujati odpor do inštrumenta, odpor do vsakodnevnega vadenja, do učenja pesmi na pamet,
K: Prispevek priznava, da stres na glasbenih šolah je, da se pri učencih prebudi odpor do inštrumenta, vadenja, učenja na pamet, v nadaljevanju pravi celo, da slej ko prej v glasbenem šolstvu pride do težav. Starši se lahko na glavo postavijo, dokler je sistem zastavljen tako, da so otroci prisiljeni se učiti tisto, kar jim ni všeč, da jim pouk ni zanimiv, ker poteka v smislu več vadi, več boš znal. Obstajajo metode, kjer se lahko v kratkem času veliko naučiš in zato ni potrebno več urnega drila. Vse to nudi učenje z razumevanjem, ki pa od učitelja zahteva več didaktičnih spretnosti.
ostane brez potrebne opore in pomoči, da bi uspel preiti v naslednjo fazo razvoja glasbe. Otrok, ki ostane z jezo in nezadovoljstvom sam, bo moral ta občutja sam prepoznati, ozavestiti, jih sam zregulirati, se znal sam umiriti. Otrok, ki ostaja s svojimi občutji sam, pa mnogokrat ne uspe notranjega procesa prepoznavanja in regulacije izpeljati, saj je pogosto še ni sposoben, zato se običajno prej ali slej zatakne in glasbeno šolo opusti.

Zapovedi, ki na dolgi rok ne delujejo

Obstaja več 'spodbud', ki pa niso prave, saj otrok ne rabi nasvetov, groženj in negodovanja, temveč pomoč v obliki konkretne podpore. Pogosto so učitelji tisti, ki otroku svetujejo, vsekakor dobronamerno, naj več vadi in bo končno znal skladbo, ki je na programu, postavljajo otroka pred vprašanje, zakaj sploh še hodi v glasbeno šolo, mu dopovedujejo, da brez vaje ne bo nič ... Ker se take in podobne spodbude ponavljajo iz ure v uro, se pri učitelji pogosto prebuja jeza in nezadovoljstvo, kar prerašča v kritiko, v pritiskanje na otroka, na kritiziranje in razne oblike povzročanja napetosti in stresa v otroku.
K:Avtor tega prispevka zelo lepo opisuje nemoč učitelja v reševanju obstoječih učnih težav. Pogosto ima seveda opravičilo v zastarelih učnih programih, neprimernih učbenikih, ampak tudi učitelj se mora znajti, in vedeti kaj in kako, da bo ostal otrok motiviran. 
Otrok, ki doma ne dobi potrebnega spremljanja temveč novo dozo zapovedi, pravil, omejitev in groženj, postane le še bolj v krču in z manj volje do glasbene šole. Tudi starši imajo s postavljanjem meril v osnovi dobre namene, ki pa se na daljši rok izkažejo za neučinkovite. Ne vodijo namreč v smeri zadovoljstva do inštrumenta, do dobre samopodobe in do pozitivnih potrditev.

Stres je del glasbene šole
 
K:Premagovanje stresa na način, da se učenec enostavno sooči z realnostjo, ki mu ni všeč, in v njej celo vztraja do konca šolanja šestih ali celo osmih let, vodi v travmo, ki ima lahko dolgoročne posledice na življenje posameznika, npr. obvladovanje treme pred nastopi.
 
Prekomerna trema lahko vodi v neuspeh učenca, kar se kaže tako na uri, kot na nastopih. Če se ti neuspehi vrstijo drug za drugim, lahko to postane za učenca negativni stresor. Daljše izpostavljanje temu pa vodi v travmo. Menim, da je že ena slaba izkušnja dovolj, da vpliva na oblikovanje učenčeve osebnosti pri oblikovanju njegove samopodobe, ki ima vpliv na njegovo delovanje tudi v prihodnosti.
 
Zato je izrednega pomena, da je otrok dobro pripravljen, ko gre na nastop. Učitelj ne bi smel dajati na nastop nepripravljene učence, kar se pogosto zgodi zlasti pri razrednih nastopih. Učitelj mora izbrati primerno skladbo in otroka naučiti, če ne drugače, pa na uri. Da se.
 
Starši se teh pritiskov na otroka pogosto ne zavedajo, in so lahko še tako razumevajoči, škode ne morejo popraviti. Da bi se zmanjšal stres na glasbenih šolah, bi morali odpraviti negativne stresorje, kamor sodi subjektivno ocenjevanje, nepripravljenost na nastopih, pestrejši ponujen program, upoštevanje učenca in njegove radovednosti...itd, delati po didaktičnih načelih...itd.

Vsakodnevna vaja inštrumenta, soočanje s tremo pred nastopi, pred korepeticijami, vztrajnost v obiskovanju glasbene šole in odpoved kakšni igri so stvari, ki so del procesa izobraževanja. Otrok, ki pri starših dobi spodbudo, oporo ter razumevanje ima vsekakor prednost pred otrokom, ki je v tem procesu samorastnik. Otrok, ki bo skupaj s starši uspel preiti zadrege, se bo za življenje naučil, da se nelagodnost in stisko da obvladati in preiti, da problemi so premagljivi, če se z njimi soočimo in spoprimemo in da na svetu nisi sam ampak ti bližnji stojijo ob strani.
 
K: Otroka naj navadimo, da je trpljenje del življenja?

Krepitev vezi z otrokom

Glasbena šola in njene dejavnosti so lahko za starše področje, kjer lahko z otrokom odkrijemo stik na svojstven način. Mnogi starši so prisotni že na učnih urah in dajo podporo otroku že s prisotnostjo. Doma lahko pri vadenju inštrumenta otroka spodbujajo in usmerjajo v ustrezne vaje, ki jih je predlagala učiteljica, uredimo mu urnik vadenja… Z otrokom so skupaj na poti v glasbeno in iz glasbene šole in se v tem času lahko z njim pogovarjajo o stvareh, ki se jih v ritmu domačih opravil sicer ne bi. Prisotnost na nastopih je za otroka veliko priznanje, da je v očeh staršev občudovan, pomemben in dragocen.
 
K: Ator ne pozna dejanske situacije, v katerih danes slovenske družine živijo. Zelo malo je staršev, ki bi bili lahko ob otroku na način, kot ga romantično prikazuje.

Jeza, naveličanost in odpor in starševski izzivi

Nelagodna stanja se običajno zaradi določenih nevšečnosti prej ali slej prebudijo ne le pri otroku ali učitelju, temveč tudi pri starših, ki sicer želijo otroku biti v oporo in mu stati ob strani. Nekateri otroci se za vadenje manj upirajo drugi več. Starši imamo pri slednjih velik izziv za prepoznavanje in obvladovanje lastne razdražljivosti, nezadovoljstva, jeze ali besa, togote ali celo agresivnih afektov, ki bi vodili v verbalno nespoštljive izraze. Tako lahko ob lastnih otrocih rastemo v bolj sočutne posameznike, sočutne do sebe in posledično do drugih. Učimo se, kako umiriti sebe in posledično otroka. Učimo se večje potrpežljivosti, vztrajnosti brez pritiskov in groženj, učimo se vztrajati ob otroku in ga ne zapuščati, na podlagi lastnega doživljanja se učimo pogovarjati z otrokom o njegovi naveličanosti in jezi …
 
K: Je to prikrita manipulacija, avtor vzgaja tudi starše, naj bodo potrpežljivi, s tem pa nekritični in vdani v usodo?

Glasbena šola je lahko za otroka zelo lepa in pozitivna izkušnja, saj je glasba sama po sebi lepa.
 
K: Kako je lahko glasbena šola ob vsem tem še zelo lepa in pozitivna izkušnja za otroka. Premalo se zavedamo, da naš aktivni svet ne upravlja zamo zavest, temveč tudi vse informacije, izkušnje, ki so shranjene na nezavednem. In le to v še večji meri vpliva na naše delovanje tudi v kasenjšem življenju. Le kritični lahko spreminjamo svoje okolje v našo korist, v korist svojih otrok...
 
Bodimo otroku zvesti spremljevalci na tej poti, saj bomo tako obogatili ne le njega, temveč tudi sebe.
 
K:Ob branju tega prispevka dobim občutek, da s prilagoditvijo staršev in otrok na sistem, odpravimo vse težave, ki se v glasbenih šolah pojavljajo. Kaj pomeni prilagoditev na sistem?
 
Če bi našteli vse stresorje, ki delujejo na otroka v glasbeni šoli, bi videli da na nekatere starši nimajo vpliva, pa čeprav bi se z otrokom še toliko pogovarjali. Razumljivo je, da je pozitivno vrednotenje staršev zaželjeno, vendar le, če je upravičeno, če res lahko verjamejo, da se za štirimi zidovi učilnice skriva otroku prijazen pouk.
 
Kaj so lahko negativni stresorji v javni glasbeni šoli za otroke? Naštela bom samo nekaj:
 
1. pretežka snov,
2. nerazumljiva snov,
3. dolgočasna navodila za vajo,
4. nepripravljenost na nastop,
5. neučinkovito reševanje učnih težav....
 

Menim, da bi glasbene šole morale prevzeti nase več dela z otroki in razbremeniti starše. Da bi se otroci morali več naučiti že v sami glasbeni šoli. Koliko in kaj naj otrok naredi, naj bi zamenjala sama uporabnost inštrumenta. Neke šole imajo že organizirane vodene vaje, sploh prvih razredov, kjer je prvi stik z inštrumentom še kako potreben. Pouk bi moral biti idividualiziran in prilagojen posamezniku glede vsebine, težavnosti, njegovi radovednosti...

 

Ajša Svetlin, profesorica kitare v MUSICA GUITARA, UKULELE

Ajša Svetlin, ena prvih proresoric kitare, ki je zapustila službo na javni glasbeni šoli, ker ni želela "matrati" svojih učencev  To je sama priznala na enih od srečanj Društva učiteljev kitare EGTA. 

 

Sama sem že dolgo časa učila otroke predvsem najprej po posluhu in šele potem note. Učili smo se petja in akordov in postopoma prehajali na klasično glasbo. Zato me njeno predavanje ni presenetilo, sem bila pa vesela, da je v Sloveniji še nekdo drug, ki potobno razmišlja in je otrokom naklonjen. Tudi v načinu podajanja učne snovi.

 

Ko pišem kitarski blog, ne morem mimo njene šole in njenih prispevkov o inštrumentalni pedagogiki, kritičnem pogledu na javno glasbeno šolstvo, vsebino in metode poučevanja. ki jih objavlja na slpetni strani MUSICA GUITARA, UKULELE. 

 

ČE njena vprašanja ( http://ajsasvetlin.blogspot.si/2015/) postavili v trdilno obliko, bi lahko dobili kritični prikaz javnega glasbenega šolstva pri nas. Naj povzamem le nekatere, ki se mi zdijo bistvene in vredne premisleka.

 

1. Vsi učenci na osnovni stopnji glasbenega izobraževanja se učijo po enako predpisanem učnem načrtu, čeprav bo morda samo eden izmed učencev v generaciji nadaljeval šolanje na srednji stopnji.

 

2. Učna vsebina je s tega vidika učencem nezanimiva, njihove glasbene želje se redko upoštevajo. Ob raznovrstnosti glasbenih zvrsti, so se primorani učiti le eno, to je klasično glasbo. Ali ne bi bilo smiselno že na osnovni stopnji predstaviti glasbo bolj na široko, če bi učencem predstavili različne glasbene zvrsti, jih spodbujali k ustvarjanju novega itd.

 

3. Učence bi morali v osnovni glasbeni šoli usmerjati v širino, ob tem posredno nakazuje tudi dejstvao, da nekateri učitelji tovrstnega znanja nimajo. Sama bi temu dodala, da je tudi izobraževanje učiteljev ozkotirno, in po opravljeni diplomi velikokrat nimajo potrebnega tovrstnega znanja.

 

4. Ajša izpostavlja tudi pravice otrok, tudi do izbre učne vsebine. Ob popravi glasbenega materiala in ob razvoju sodobnih učnih tehnologij, to ne bi bilo težko. Če očimo odrasle, se njihove glasbene želje upoštevajo, zakaj se ne bi tudi otrokove?

 

5. Učenje klasike povezuje Ajša predvsem s tehničnim razvojem glasbenih sposobnosti, s čimer se ne bi strinjala. Saj se zgodi pogosto ravno nasprotno, da zaradi pretiranih skladb, se tehnično izvajanje le teh precej popači, ker niso v skladu z otrkovimi zmožnostmi. Tudi dolžina vadenja tega ne rešuje. Branje not pa je počasno ravno zaradi težavnosti skladb, ki so večinoma pretežke, zato jih učenci tudi redko obvladajo.

 

6. Ajša opozarja na pogosti pojav, ko otrok po zaključenem šolanju ne bo več igral z utemeljitvijo, da ni bil dovolj sposoben, da je bil len ali netalentiran. Opazi, da not še vedno ne zna, da pa po posluhu ne zna igrat, ker tega od njega niso nikoli zahtevali, da pa akorde zna bolje sošolec, ki se je učil kitare pri samouku.

 

7. Ajša se dotakne tudi smiselnosti tekmovanj. Tudi sama je tekmovala, zato lahko iz lastnih izkušenj pove, kako se je kdaj počutila. Jaz kot učiteljica kitare, ki se je redno udeleževala tekmovanj pa bi lahko povedala le, da sem odločitev prepuščala učencem, in to tistim, ki so bili resnično nadarjeni. Večina njih je nadaljevalo šolanje, ali pa še vedno igra v različnih ansamblih drugih glasbenih zvrsti. Menim, da je siliti otroke k tekmovanju nesmiselno, je pa res, da pogosto se za odločitvami otrok, skrivajo ambiciozni starši. Kajti le ti vedo, da se s tekmovalcem dela več kot z ostalimi otroki, kaj je z vidika vseh otrok nepravično. Zato se mi ni zgodilo, da bi učenec tekmovanje odpovedal. Učitelj mora imeti čut, da zna videti, kdo je tekmovalec in kdo ni.

 

 

8. Ajša se dotakne tudi spornega ocenjevanja na osnovnih glasbenih šolah. Ali se izvajanje glasbe lahko ocenjuje?

 

 

http://ajsasvetlin.blogspot.si/2012/04/kako-ocenjevanje-in-tekmovanje-skodi.html

 

Kljub temu si ne morem kaj, da ne bi bila do njenih objav tudi kritična, saj se prepusti toku časa. Kljub temu, da se zaveda, koliko je sistem javnega glasbenega šolstva otrokom škodljiv, ne izrazi v celoti svojega menenja in ne zahteva sprememb, ampak je vse ovito v nek celofan. Njeno mnenje, kot akademsko izobraženi glasbenici bi se morda slišalo dlje, kot moje. Mnogi namreč pripisujejo moje uspehe moji ljubezni do glasbe in otrok, ne pa didaktičnemu znanju. 

 

Dokler ne bo neke kritične mase ljudi, ki bi se zavzeli za naše otroke, ki bi javno obravnavali obstoječo problematiko, bo moje pisanje ostalo osamljen primer in se ničesar ne bo zgodilo. Ampak zdi se mi, da nas je vedno več. 

 

Res je, da mora posameznik najprej spremeniti sebe, če želi vplivati na svojo iluzijo sveta, ki ga obdaja, ampak kljub vsemu rastemo v sobivanju, v ljudi se razvijamo skozi odnose z ljudmi. In prepuščati naključju življenje mladih rodov se mi zdi neodgovorno in egoistično. Samo, da je v tvojem vrtičku "šoli" vse lepo in prav, za druge otroke pa ti ni mar, oziroma jih prepustiš zelo majhni možnosti razstvetlitve njihovih mentorjev, učiteljev, šolsnikov, eliti, oblasti....